Kot vsaka dobra zgodba, se je tudi najina naslednja dogodivščina pričela že kar na začetku kar pestro. Ko sva prispela v Sarawak, Borneo, v mestece Kuching sva si najprej poiskala eno ustrezno prenočišče, si ogledala mestece (več napiše ženka) in malo povprašala lokalce kaj zanimivega in ne preveč turističnega priporočajo, skratka nekaj česar ni v LPju (Lonely Planet-u). Nekako sva preko nekega možakarja izvedela, da ima njegova šefica nekje sestro, ki še živi v tradicionalni "dolgi hiši - (Long house)" in da bi se morda dalo tam tudi prespati,...
No naslednji dan sva se že znašla na avtobusu in rečeno nama je bilo, da izstopiva na zadnji postaji. Vozila sva se in vozila,... Eno, dve,... že štiri ure,... nakar pride na avtobus kontrolor in zahteva od vseh karte. Ko si je ogledal najini karti je bilo kaj kmalu jasno da je bila najina izstopna postaja že mimo, ko pa sva mu omenila da greva dol na zadnji postaji je le izbulil oči in rekel "no no, last stop very far". Da skrajšam,... Vrgli so naju dol na naslednji postaji, šofer je obrnil nekaj telefonov in avtobus je odpeljal. Rekli so nama le, naj nikamor ne hodiva. Čez slabo uro se je od nekje pripeljala mala ženica se opravičlla za zmedo, naju pobasala v avto in odpeljala.
Po 45 minutah vožnje smo se pripeljali v zelo dolgo, baraki podobno hišo. Sprva sva se spraševala kam za vraga sva prišla, ko pa sva vsopila v hišo sva kaj kmalu ugotovila, da bi tole znalo biti zanimivo. Prva stvar po predstavitvi stanovanja (kje so prostori za ženske, moške in otroke, si je morala ženka nadeti tradicionalno ogrinjalo (sarong), saj brez tega ni imela vstopa v hišo. Kmalu za tem pa je iz zvočnikov zagrmel očitno zelo znan lokalni komad in že se je morala naučiti tradicionalnega plesa.
Gospodinjska opravila so zelo strogo določena, tako da moški nimajo npr. v kuhinji kaj iskati,... tako da je morala ženka kar pošteno zavihati rokava. Na ognju je morala omehčati velikanske bananine liste in v bambusove tulce nasuti riž poprej namočen v kokosovem mleku in piščanca z zelišči iz đungle.
Med tem sem jaz s koščkom stare pnevmatike in nekaj suhimi poleni zanetil ogenj.
Med tem je iz đungle prisopihalo še nekaj izgubljenih zahodnjakov, ki so prav tako delili streho pri mami Anthie. Ko so zelena bambusova stebla porjavela, smo vedeli da je hrana v njih kuhana. Dekleta so raztrgala bambus in z žlico iz njih postrgala lepljiv riž (Sticky rise). In kosilo je bilo pripravljeno,... Moram reči da okusnejšega riža oziroma celega kosila v Maleziji še nisva jedla. Bilo je res izvrstno.
Po kosilu pa smo se pisana druščina odpravili v đunglo nabrati hrano za večerjo in naslednji dan. Kot najmočnejši in seveda moški sem dobil velikansko mačeto, dekleta pa pletene jerbase z naramnicami za zelišča. Na poti smo se učili ravnanja z mačeto in res rabiš kar nekaj vaje preden z enim samim zamahom lahko podreš 10cm debelo bambusovo drevo. Po kratkem sprehodu smo prišli do reke kjer smo sedli v čoln in se spustili po reki do - recimo temu - vrta.
Voda je bila dovolj globoka, da smo se lahko v njej osvežili, ko smo nabrali vsa zelišča se je strašansko ulilo, tako da smo urno "odveslali" nazaj proti domu. Čas je hitro tekel in težko je besedami opisati vendar res sva uživala in se počutila kot prava prebivalca plemena Iban, saj nama nič ni bilo kot turistoma prizanešeno. Morala sva doprinesti svoj del k skupnosti, če sva hotela jesti.
Ker sem se že doma malce pozanimal o teh krajih sem vedel, da so bili nekoč tod okoli lovci na glave. Kar nekajkrat sem načel temo, če bi se dalo kaj takega videti, pa je vedno obviselo v zraku. Sam sem poprej mislil da so bili včasih tako imenovani "Head-hunterji" tudi kanibali vendar stvari ni bilo tako. Anthie je razložila, da je še nejn ded imel doma cel kup lobanj poraženih bojevnikov vendar so se jih morali kot kristjani znebiti.
BOLJ PRIVLAČNO KOT LEPOTA IN BLAGOSTANJE JE LE POGUM
Tradicija ljudstva Iban je velevala strogo hirearhijo, daleč najbolj cenjena vrlina pa je bil pogum. Dekleta so si izbirala fante torej na podlagi korajže in obratno. Sosednja plemena so se dolga stoletja krvavo spopadala največrat zato da bi lahko prinesli domov trofejo, sovražnikovo glavo, telo je bilo neuporabno. S posebno tehniko žganja lobanje na razbeljenem kamnu so dosegli da lobanja ni razpadala, od tod tudi črnkaststa barva. Več ko si imel lobanj v košari večji "Đek" si bil. Štelo pa je tudi to če je imela lobanje še lase, na kar je bilo potrebno zelo paziti šri sežiganju in koliko zob. Več ko je imel zob je navadno pomenilo da je bi to mlad in močan nasprotnik. No tudi dekletom ni bilo lahko. Da so bile lahko lepe za svoje vojščake so morale pretrpeti strahovito boleče tetoviranje vratu in prsi z bambusom. Večja ko je bila tetovaža, lepše je bilo dekle.
Najino bivanje kot del plemena se je bližalo koncu in že naju je Anthie napokala v avto,... a sem še vseeno enkrat poizkusil,... rekla je, da naju lahko pelje na poti do avtobusa do druge "dolge hiše" kjer naj bi še imeli lobanje, vendar bi se bilo treba zmenit s poglavarjem družine in nekaj prinesti kot darilo. Tako smo na potji tja kupili tri steklenice doma pridelanega riževega žganja, katerega sva prejšnji dan kar nekajkrat "poizkusila"
Ko smo se pripelali do omenjene dolge hiše in na poti do tja že povozili psa, ki je taval po cesti (kruta izkušnja), sem poslal nasmejano ženo z vrečko alkohola proti poglavarju in njegovi ženi.
Po rokovanju smo se usedli na tla popili kozarček žganja ponudili so nama pa tudi nekakšne posušene ribice, ki sva jih komaj spravila po grlu, da ne bi užalila gostiteljev.
Po tem ritualu so nama pokazali svoj največji ponos kakih 20 če ne več odrobljenih glav,... fotke govorijo zase. Nad srhljivo dekoracijo pa je bil sam sarkofag bivšega poglavarja z njegovimi posmrtnimi ostanki in osebnim orožjem.
