Caye Caulker, Belize

Kar ne morem verjeti, da je danes že četrtek... no ja... nekako se nama vse skupaj ni izšlo po pričakovanjih, oz. bolje bi bilo rečeno, da se nama je vse skupaj izšlo bolje kot je bilo pričakovano... tako, da sva ostala malo dlje na enem mestu. Kot sem že pisala, sva po divji vožnji in po kreganju na meji Guatemala - Belize s cariniki (hoteli so izstopno takso, katere naj sploh ne bi plačal (sva izvedela iz kolegialnih virov)... tako, da sva se uprla in nisva hotela plačati - dokler se počasi niso vdali in nama nejevoljno pritisnili še izstopni žig ;-)), končno prispela spet na sonček.

Otoček Caye Caulker, katerega prehodiš v dobri uri, ni najlepši otoček, kar sva bila na njem... ampak treba je priznati, da nekaj je na njem. Jamajsko vzdušje, zreaksiranost, odlična hrana (ogromen jastog sveže pečen na žaru, 2 prilogi, sladica in 5 rum-punčev stane 10 eur :-)).... vse to in še več opiše najino staro-novo bivališče. V preteklih nekaj dneh sva se ponovno naužila B vitamina, ki sva ga (no, sploh jaz) tako pogrešala v Guatemalskih višavjih, se spočila,... dnevi so tako na easy, pa vseeno tako hitro minejo, da si želiš, da bi lahko zavrtel čas nazaj... pa četudi samo za en dan.

Plaže niso ravno kar bi si predstavljal pod sanjske (kljub temu, da je Karibsko morje), pa vseeno dovolj atraktivne za kopanje - predvsem na delu, kjer se sta se oba dela otoka včasih stikala - l. 1961 je hurikan Hattie razdelil en otok na dva dela... Kar je bila takrat tragedija, je danes veselje veliko turistom, ki se tam kopamo, opazujemo čudovite sončne zahode, zvečer nazdravimo na kakšen rojstni dan in si želimo, da naslednji dan ne bi bil naš zadnji na otoku...

Ampak, ker se vsaka lepa zgodba enkrat konča, se bo tudi najina. Predvsem z razlogom, ker edini bankomat na otoku noče najinih kartic, Viso pa sva že preokupirala v Antiguii, kjer je bila podobna zgodba ter tuki s potapljanjem in bivanjem... Tako, da morava na kopno oropati bankomat... ker se nama ne splača nazaj, se bova odpravila na mojo željo nazaj v Tulum (Mehika) za eno noč, potem pa še za zadnje dni v Playa del Carmen dokler ne napoči 17.08. ko se ponovno vkrcava na letalo.

To bo eden izmed zadnjih postov,...ker greva na dopust ;-))) in ne bova še enkrat poročala o krajih, kjer sva že bila...

Ya, man... you better Belize it ;-))) ***

P.s.: Obvestilo domačim: verjetno bova šla kar na mednarodni vlak do Ljubljane... sporočiva vse podrobnosti na e-mail, ko se nastaniva v Playi... Tulum (vsaj kjer sva bila) nima neta... danes pa sem preveč relaxed, da bi še kaj brskala ;-)))

The great Blue hole, modra luknja

No, pa se mi je, bolj kot ne nepričakovano, uresničila še ena želja, potopiti se v naravno čudo sredi karibskega morja, Modro luknjo. Še danes se krešejo mnenja kako je luknja nastala saj je sredi plitvine sredi morja skoraj popoln krog s premerom 305 m in globino cca.125 m. Teorije o nastanku so različne od bizarnih, da je tu vzletela vesoljka ladja in s seboj tudi odnesla Maje ki so 900 AD izginili iz veličastnih mest, pa vse do bolj realnih, da je sem padel del kometa ki je cca 65mio let nazaj padel na Jukatan in povzročil izumrtje dinozavrov, ali pa da je bil to včasih del kopnega in je jamo izdolbla reka. Vsekakor kapniki dokazujejo, da je nekoč jama ni bila poplavljena, saj se kapniki tvorijo le na "suhem".

Po dolgem in zabavnem barantanju za ceno potopa v Modro luknjo sva z Ronom (inštruktor potapljanja iz Kanade), zbila ceno na 170 $. Sicer se cene gibljejo od 200-250 $. V ceno pa je vštet zajtrk, kosilo na rajskem otočku Half moon, prevoz z udobnim hitrim čolnom (cca. 2h v eno smer) in 3je potopi, pijača, vsa oprema in vstopnina v park. Seveda sva se izpogajala z obljubo, da ne bodo imeli dela z nama. Obljubili so pa nama tudi to, da ne bova končala v skupini s kakšnimi začetniki, saj se zanimive stvari v luknji začnejo šele pod 40m, kjer so ogromni kapniki, veliki tudi 20m in več, med katerimi lahko plavaš. Zaradi dušikove pijanosti sem pozabil spodaj fotkati, tako kapnike kot morske pse (nurse sharks), sem  pa na srečo posnel video. :)

Grega, res hvala za lučko mi je prišla še kako prav :)

Drugi in tretji potop smo naredili vbližini Modre luknje saj je celo območje del zaščitenega narodnega parka. No, da končam, izkušnja je bila nepopisna in vredna svojega denarja.

Na poti v Honduras

Torej če nadaljujeva začeto... Chetumal je bil najina enodnevna postojanka in kljub temu, da sva slišala, da je manjše turistično mesto, naju je presenetilo dejstvo, da so naju domačini gledali nekako s presenečenjem... Polega tega sva bila tudi zgleda edina turista v tem zakotnem manjšem kraju. Da bi kdo govoril angleško? Uh, za to sem pa bila preveč optimistična;-). No ja vseeno smo se nekako sporazumeli... malo z rokami in malo z najino polomljeno španščino...
Torek, kot sva že pisala, sva se s prijaznim stricem iz Belize citya odpeljala proti naslednji postojanki. Vmes so sledili razni postanki... med drugim, da smo pobrali nekega policaja,... da sva šla z Rokcom lulat (kr nekje sredi ceste) in seveda v trgovini.... da bi se okrepčali. No vsaj on... s steklenico whiskeya (ja, policaj je bil še vedno v avtu, ko je stric nagnil flašo in naredil kakšen malo daljiši požirek). Kljub vsemu, je vozil super, vožnja je bila zelo udobna in prijetna. Sicer sem nekako pričakovala, da bo Belize bolj razvit, saj me je na prvi pogled še najbolj spominjal na Afriko... oz. tako nekako sem si predstavljala Afriko - sploh malo bolj nerazvite dele. Vse do Belize citya nas je vodila nekaka hitra cesta (enopasovnica), na vsake toliko časa pa je bilo možno kje v daljavi videti tudi kakšno hiško. Na cesti je tudi zelo malo usmerjevalnih tabel, tako da bi bila uporaba gps-a obvezna, če bi želela sama priti do tja. V samem centru mesta (deluje nekako temačno) je opaziti precej revščine, verjetno njihov največji business pa je izdelava kovinskih rešetk za okna in varnostne ograje...
Mala avtobusna postaja na makedamu je bila najina odskočna deska proti Placencii, manjšem kraju v JV delu Belizeja. Najin udobni prevoz sva zamenjala za šolski bus iz leta 1970 in na avtobusu tudi izvedela, da v Placencii sploh ne ustavi, temveč da bomo mogli it dol v kraju Mangrove, ter do tam do Placencie s taxi čolnom. Nekako sva se s tem sprijaznila, vmes za par uric zaspala, čez dobre 4 ure pa smo bili končno skoraj na cilju. Prišli smo ravno ob pravem času, da nas je vodi taksi zapeljal do Placencie, kjer sva si poiskala nov dom za eno noč -. simpatično hišico na plaži, Julia (cca 25 usd/noč). Ker sva se cel dan zgolj prehranjevala s piškoti in podobnimi sladkarijami (o kakšnih normalnih sendvičih v trgovini ni duha ne sluha... vsaj v manjših trgovinicah ne), sva se najprej na hitro zakadila v morje, 5 minutk kasneje pa sva že naročala htrano iz sosednjega bara. Ko sva se okrepčala, smo se z najinim novim sosedom, Benom (ki se pozna z Dominicom :-)), odpravili za naju po karte za vodni taksi do Hondurasa (vozi le enkrat tedensko - in to le v petkih ob 9:30; cena. 50/usd/osebo) in na kratek sprehod po tem res simpatičnem mestu. Že ob prihodu naju je navdušila prijaznost ljudi, vsak te pozdravi, ti pomaga, se s teboj pogovarja... in to v angleščini ;-)))). Zvečer smo šli na večerjo, pijače in se še malo kartali. V vmesnem času sem že spoznala kako slabi so Kanadčani v kartah in tudi Ben ni bil nobena izjema, Tako, da je za kazen moral popoti zamašek zelo pekoče chilli omake, za naslednjo rudno pa še prtiček ;-))...
Naslednji dan sva vstala bolj zgodi zjutraj, da sva še do konca spakirala ter se odpravila proti pristanišču.

Kljub temu, da bi morali odriniti že ob 9:30, se je zavleklo zaradi postopkov in ker ena skupina ni imela pravih kart za čoln. Vseeno pa smo ob 11:00 končno le uredili vse formalnosti in odpluli proti Hondurasu.
O Hondurasu pa naslednjič.... :-))
LP IN *** VSEM,
R

Chetumal & Placencia

Dragi najini,

končno se javljava še s parimi foto dokazi iz Chetumala in Placencie (že Belize). 

V sredo sva se po nočni nevihti odpravila  v Chetumal, ki je, kot sem že napisala  na meji z Belizejem in Guatemalo. Vožnja z avtobusom je trajala dobre tri ure, ki je v udobju minila kot bi mignil. Po prihodu sva si poiskala hotel (Ucum, cca 250pesosov/noč) in se odpravila neki pojest. Našla sva eno zakotno sendvičerijo, se okrepčala, potem pa sva se odpravila po informacije o odhodu avtobusa naslednji dan v Belize city in dobila informacije le za premium avtobus, ki pa je imel precej pozni odhod, zato sva si poiskala drugi razred, ki je veeeeliko manj udoben, časovno super, cenovno pa tudi. 

Sledil je ogled Majevskega muzeja... ki je res lepo urejen- v smislu podzemnega sveta, sedanjega življenja in življenja po smrti. Ker nimava dovolj časa oz. sva zelo utrujena se tudi danes ne bova razpisala bolj podrobno o njihovi kulturi... Se bova pa potrudila to storiti v najkrajšem času.

Po ogledu muzeja, sva se šla še malo potepati po mestu, potem pa spet pakirat in v mižule. Jst sem spet spala slabo, ker je bilo vroče, fen je ropotal,... Noč je spet prehitro minila... ura je bila 5:00 zjutri ko sva mogla vstati in spet spakirati ter se odpraviti proti avtobusni postaji. Ker sva bila dokaj zgodnja oz. ker avtobusi redno zamujajo, sva šla še na jutranjo kavo ter prisedla k prijaznemu stricu, s katerim smo se kmalu začvekali. Izvedela sva, da prihaja iz Belizeja, da je šofer in kmalu je pogovor nanesel na to, da gre mimo Placencie in da naju lahko pelje vsaj do Belize citya, kamor sva bila v vsakem primeru namenjena. Ker se nama je stric zdel zelo prijazen, sva njegovo ponudbo rade volje sprejela - a po predhodnem dogovoru glede plačila. Kot dobri samaritan nama je rekel naj mu plačava toliko kolikor želiva... tako, da sva za ceno avtobusnega prevoza dobila osebni taksi. Ja, in obe tem kar vidim kako se mami in mama držita za glavo ob najinem zaupanju totalnemu tujcu. Vožnja je bila super, med potjo smo pobrali še enega policaja... edino na meji na veliko skubijo. Vedno je potrebno plačati izhodne takse (Mehika, 200 pesotov/osebo). Tako sva bila že ob 8:00 po Belizejskem času (eno uro sva pridobila) že v Belize cityu, kjer bil avtobus proti Placenciji ravno v odhodu- sva imela super srečo. 

Na hitro smo se poslovili, mi2 pa sva bila minutko kasneje že na šolskem avtobusu iz leta 1970 in nekaj... verjetno amortiziran v Ameriki, prodan v Mehiko, tam amortiziran, tako da je potem počasi prišel v Belize... nadaljujeva ob priliki. Greva spat k sva čist utrujena.... ju3 še trajekt in na Utilo,... kjer bova končno malo na off... z Dominicom in novo družbo, ki sva jo pridelala na poti ;-) A več o tem naslednjič.

*** in lp LaCeibe iz R&J

Chetumal - Belize city - Placencia

Hey,

samo, da poveva, da sva ok... danes prispela v Placencio... jutri zjutri imava čoln iz Placenice v Puerto Cortez. Sledi avtobus proti San Pedro Sula in kasneje do La Ceibe, kjer bova prenočila in šla naslednje jutro s trajektom na Utilo.
Se javiva takoj, ko bo mogoče.
Lp vsem in ***