Sreda, 29.09.2010 je bil dan T - torej dan, ko smo se odpravili proti Tokyu. Nastanili so nas v en lušten Villa Fontaine Anex hotelčič ter nam dali do naslednjega dne PROSTO. Ker smo bili bolj pozni kot ne, smo imeli ravno toliko časa, da smo se stuširali in uredili za večerjo. Ker je nekaterim Japonska hrana presedala že po nekaj dneh in SMO si zaželeli enega velikega sočnega zrezka, smo se za večerjo razdelili v dve skupini:
- ena je odšla v sushi restavracijo;
- drugi pa smo se napotili v Hard Rock Caffe.
Že ko smo si ogledovali jedilne liste, so se nam cedile sline - ko pa je prišel moj XXL super medium pečeni steak, pa je bilo samo še vprašanje minut, kdaj ga ne bo več. Ja, ljubezen gre res skozi želodec. Vsi smo se lepo najedli in se hitro poskrili po sobah, saj nas je bilo kar nekaj pogumnežev, ki smo se odločili, da vstanem ob 3h zjutraj in se že ob 3:30 odpravimo proti ribjemu marketu. Alexandr, Oyster, Živa in jaz smo se stlačili v taksi ter se slabih 15 minutk kasneje že znašli pred zatohlo temno ulico, po kateri so na vsakih nekaj minutk pridrveli kakšni mali viličarji. Po parih minutak smo našli prav kraj, kjer smo se morali postaviti v vrsto in čakati na nekakšno vstopnico (vsak dan na ogled ribjega marketa spustijo samo 70 oseb) ter čakali še nekaj časa preden so nas sputili v zgradbo. Tam so nas ponovno postaviti v vrste (ja, red je na Japonskem zelo pomemben), nam zavrteli film in nas pustili čakati še nadaljnje pol ure. Končno je ura odbila pet in so nas, oblečene v svetleče brezrokavnike, pospremili do mrzlega skladišča, kjer so pripravljali ogromne tune za dražbo. Repe so jim naprej odmrznili, jih na 3/4 odsekali ter jim na trup na koncu še napisali nekakšno števliko. Po pripravi, so prišli bodoči kupci, si jih ogledali ter si iz repnega dela ven izbrskali malo mesa, da so preverili ustreznost kvalitete. Kar naenkrat je je na drugi strani zazvonil zvonec, ki je naznanjal pričetek dražbe. Radovedno smo spremljali mešanico dretja, petja in znakov bodočih kupcev, ki so pokazali ali so pripravljeni tune kupiti po določeni ceni. Ko se je prva dražba zaključila, smo postali še nekaj minut v mrzli dvorani, potem so nas pa že odslovili, saj je bilo dovoljeno ostati na tej lokaciji le pol ure. Odločili smo se, da je še prezgodaj za povratek v hotel in smo se posledično odpravili raziskati preostali del ribjega marketa.
Ura je odbila sedem, ko smo prišli nazaj v hotel, odšli na zajtrk in spat za dobro uro, saj je ob 10h sledil že ogled Ginze. Ura spanca je prehitro minila in ni nadoknadila že toliko prekratkih noči, a vseeno - v Tokyu si po vsej verjetnosti samo enkrat - in je škoda, da bi ga pol prespal. Hitro smo se odpravili na metro (ki je kar precej zmeden, saj ga upravljajo tri različne družbe) in se nekaj minutk čez deset že peljali proti modni meki, Ginza street. Ginza st. spominja na Londonsko ulico Oxford, kjer je odgromno trgovin razičnih blagovnih znamk (prevladujejo trgovine z oblekami od visokega ranga alla Gucci do nižjega, alla Zara; ne manjkata pa niti Apple in Sony). Vesela druščina je odšla tudi v Abercrombie&Fitch, kjer smo se slikali z enem izmed njihovih modelov, naredile še nekaj fotk v okolici ter za na konec še na posladek v Apple store. Ja, iPhone4 imajo -vendar ga je možno kupiti le, če skleneš naročniško pogodbo - in ja, moraš biti prebivalec Japonske.
Ura se je že pribljiževala 12:30 in smo pohiteli nazaj v hotel, saj smo bili dogovorjeni za skupinsko srečanje ob 13:30, ko nas je čakal odhod na univerzo. Na univerzi so nas prijazno sprejeli, ob 15:00 pa se je že pričelo predavanje prof. Fukaa ter prof. Prašnikarja o gospodarstvu na Japonskem in v Sloveniji - ter o vplivih finančne krize. Po predavanjih in debati, nas je čakal še sprejem in pogostitev, kjer sva se z Binetom zapletla v pogovor z dvema uslužbencema univerze. Ura je prehitro minila in že smo bili na poti nazaj proti hotelu. Ker je bil večer še zgoden, se nas je nekaj odločilo, da gremo še do Shibuye in si ogledamo takajšnjo večerno življenje in trgovinice, ki jih ponuja. Ker je bil dan dolg in so nas že močno bolele noge, smo se okrog 9:30 odpravili nazaj proti Roppongi-ju, kjer smo živeli. Ampak - glej ga zlomka - vmes smo se tako zgubili, da smo prišli v hotel šele okrog 11h! Ker je bila družba zelo zabavna, nas to niti ni motilo. Sledilo je spanje, naslednji dan pa že ogled podjetja Nissan.
Ponovno smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali proti bližnji tovarni Nissana, kjer so nam zaposleni najprej prestavili podjetje, po predstaviti pa nas še odpeljali na ogled le-te. Presentilo me je predvsem dejstvo koliko je še ročnega dela v tako razviti državi kot je Japonska. Po drugi strani pa tudi, da ljudje delajo za tekoim trakom praktičo celo življenje. Ko sem videla majhne šolarčke na obisku, sem takoj pomislila na to, kakšna življenska šola jim je obisk te firme - naj se učijo in jim posledično ne bo treba delati celo življenje za tekočim trakom. Ampak ja, kulturne razlike so kulturne razlike - in dejansko kar sem opažala jaz, obstaja velika verjetnost, da se delavci (in otroci) ne bi strinjali z menoj. V popodlanskih urah je sledil še ogled muzeja Mitchubishi, o katerem ne bi izgubljala besed - saj me ni pretirano navdušil in je, po mojem mnenju, namenjem bolj mladostnikom, kot našim generacijam. Zvečer smo imeli v sobi zabavni večer, se šli igrice in spet je bilo pol noči mimo - naslednji dan pa as je že čakal ogled mesta skupaj z našim vodičem, Saiichijem.
Najprej smo si ogledali Tokyo iz Shinkjuku Shyscrapers - ja, mesto je res ogromno! Sledil je odhod proti Meiji shrine, ki je najbolj popularen šinutistični tempelj v Tokyu. Najbolj simpatičen del so sigurno lesene tablce, kamor obiskovalci pišejo svoje želje. Naslednja postojanka je bil sprehod skozi Harajuku, ki je znan kot dober plac za nakupovanje ter postanek za kosilo. Po kosilu smo šli nakupit darila za bližnje ter na še zadnjo postojanko - Asakusa Sensoji Temple. Ker smo bili že precej utrujeni, smo se odločili, da ne gremo do cesarjeve palače in se raje odpravimo nazaj v hotel. Ker sem bila naslednji dan dogovorjena za srečaje s Keiko, sem se ta večer kmalu upokojila ter posledično tudi nadoknadila zamujeno spanje.
Naslednjega dne me je ob 11:00 zjutraj v veči hotela čakala Keiko - srečali sva se po cca 8-ih letih - in veselje je bilo temu primerno. Najprej sem se bala, da je ne bom spoznala, a je bil strah povsem odveč, takoj ko sem jo zagledala. Odšli sva na metro in se odpravili proti njenemu domu, ki je od Roppongija oddaljen cca 45 minut z metrojem in vlakom. Tam sem spoznala njenega moža, Yoshikika in prelepo malo deklico, Ayano. Pripravila sta sushi ter še nekaj jedi - ja, vse sem pojedla - in ja, bilo je res dobro, se načvekali, potem pa sta šla z mano še do enega shopping centra. Ker smo bili ob 7:00 zvečer IMB-jevci dogovorjeni za zadnjo večerjo, sem potem že morala oditi nazaj v hotel, Keiko pa me je pospremila - da se ne bi izgubila!! ;-) Predstavila sem jo z bližnjimi sošolci in sošolkami, potem je pa bil že čas za slovo. Upam, da naslednjič vidiva prej, kot v 8-ih letih! Po skupni večerji smo se dočili v pralnici, spili še zadnje ostanke prinešene pijače ter odšli v lokalni klub, kjer smo ostali do cca 4ih zjutri.
Pa je že tu nedelja - naš zadnji dan bivanja v Tokyu - vsaj za nekaj časa. Odšli smo po zadnjih nakupih ter se šli za konec še relaksiral na plažo - v Tokyo bay, ob 17:30 pa smo se ponovno zbrali v hotelu, kjer smo se poslovili od Saiichija in se odpravili proti letališču.
Upam, da se še vrnem - tokrat z Rokcem.
Jx
