Le dva kilometra od naše lesene hišice, je globoko v džungli skrito pravo naravno čudo. Blatno rjava deroča reka nenadoma ponikne pod zemljo, nad njo pa so apnenčasti bazenčki s čisto, zelenkasto vodo, ki se napajajo iz bljižnih izvirčkov in studencev. Seveda nismo hoteli biti le debeli zavaljeni turisti in tako smo se poprej napotili visoko v kanjon, da bi si ogledali bazenčke iz višav, tako kot jih vidijo ptice.
Po spustu smo bili že vsi prepoteni do kosti, tako da nam je nekaj urno čofotanje po topli vodi še kako prijalo.
Kar naenkrat se je ulilo kot iz škafa. V tem koncu sveta je zdaj namreč deževna sezona, tako da skoraj vsak dan dežuje. Da se ne bi preveč zmočili smo se odločili da gremo raziskovati jame. Dobili smo vsak po eno svečo in se napotili v svet teme. A glej ga zlomka,... jama je bila poplavljena, tako da smo skoraj dve uri, kolikor smo bili v jami, preplavali.
No sedaj smo bili že dodobra ohlajeni, a dneva še ni bilo konec. Da bi prišli nazaj do naše hišice smo se morali spustiti po pobesneli reki kar na zračnicah. Kmalu nas je blatna peneča reka ločila, Jasno pa je odneslo proti najhujšim brzicam. Kar naenkrat jo je utrgalo iz zračnice, jo odneslo visoko v zrak in izginila je v penečih se vrtincih. Z Dominicom sva prebledela, vodič se pa je le neumno smejal. Jasne pa kar ni in ni bilo na površje. Ravno v trenutku ko sva se oba hotela odriniti in skočiti v brzice, jo je črna reka le izpustila iz svojega objema in jo dvignila na površje ravno nad njeno zračnico.
... konec dober, vse dobro :)
