Vesela sva tudi, da naju spremljate in tudi da vas skrbi - ker to pomeni, da naju imate radi :-)))).
Da začnem končno pisati post, ki sodi pod tale naslov, pa bom pričela z tem, da je bil Tikal nekako mišljen kot višek najinega potovanja. Dan D za ogled skrivnostnih piramid, ki so bile zgrajene v kasnejšem Majevskem obdobju, je torej končno napočil. Zabookirala sva si avtobus ob 5:00 (cca 7 usd/osebo) ter naslednji dan vsa zalimana malo prej vstala in se pol ure kasneje že stiskala na nabito polnem avtobusu, ki je drvel v uro in pol oddaljen Tikal (nastanjena sva bila v Floresu, Los Amigos, cca 5 usd/osebo). Zakaj tako zgodnja jutranja ura? Razlogov je več... prvi je, da zjutraj lahko vidiš sončni vzhod, ki je baje fantastičen (tu ni bilo sreče), da še na toliko ljudi (vstajanje ob 4:30?!!!!), da imaš še cel dan na voljo za raziskovanje,...
Večina si je že rezervirala vodnika, mi2 pa sva nekako lagano se odločila, da tega v naprej ne bova storila in sva se v samem Tikalu odločila, da se priključiva eni večji skupini (za cca 5 usd/osebo). Skočila sva še na hitro kavo in se pridružila kolegom iz druge skupine, ki so prišli že s prvim avtobusom ob 4:30 (Tikal se odpre šele ob 6:00) ter ugotovila, da je začelo deževati. Z upanjem, da bo kmalu prenehalo, smo se skupaj odpravili v park in si pričeli ogledovati razodete skrivnosti Tikala.
Najprej so bili na vrsti Temple I in II - ki sta templa dvojčka (večinoma Majevskih piramid v Tikalu ima svojega dvojčka), ki sta locairana v Central Plaza. Piramide, kot verjetno že veste, niso bile namenjene bivanju, temveč večinoma le čaščenju Bogov. Ob prihodu na to lokacijo, si nekako nisva mogla pomagati, da ne bi razmišljala, kako za vraga jim je uspelo zgraditi tako lepe in mogočne stvaritve, brez orodja, ki je namenjem gradnji v modernejših obdobjih. Ob tem, da so pri gradnji upoštevali letne čase oz. so jim zgrajene strukture pomagale določiti poljedelska obdobja (položaj sonca).
Temple I je nekako zaščitni znak Guatemale - viden je v različnih reklamah, filmih,... celo na registrskih tablicah (ne vem ali v celotni Guatemali ali samo na otočku Flores, kjer sva jih opazila). Ker ga trenutno prenavljajo (posledica obilnega deževja v sedanji deževni dobi), sva se oba z Rokcem povzpela proti Templu II. Plezanje ni bilo najbolj prijetno, ker je vmes zelo deževalo, strme stopnice pa so bile spolzke, zato smo bili vsi bolj počasni. Iz Templa II je vidna celotna Centralna Plaza (oz. centralni trg), kjer so včasih tudi igrali igre (neke vrste rugby).
Sledil je odhod do Templa III, katerega smo si ogledali le od daleč, saj je plezanje nanj prepovedano (posledica nekaj nesreč pri tem) in Templa IV, ki je najvišji Majevski tempel (če se ne motim meri 70m v višino). Razgled iz Templa IV je neverjeten, žal sva midva imela smolo z vremenom, ampak je bilo nekaj visokih piramid vseeno vidnih.
Ker je še vedno močno deževalo, smo se namesto proti Templu V, odpravili v izgubljeni svet oz. Mundo Perdido. Zakaj točno izgubljeni svet, ne vem (moram preveriti na internetu), verjetno pa obstaja neka povezava z astronomijo. Ker je vmes za kratek čas nehalo deževati, smo se hitro odpravili proti templu V, kjer se je Rokc povzpel po adrenalinskih stopnicah (v bistvu je bila skoraj lestev) na vrh, sama pa sem raje ostala na trdnih tleh, saj se mi je počutje močno poslabšalo.
Ura je bila že 11:00, vodič nas je peljal nazaj na centralni trg ter nas pustil, da smo sami še malo raizkovali okolico- kar sva mi2 zaradi ponovnega deževja in mojega slabega počutja, kmalu zaključila. Hitela sva proti avtobusu (da bi ga ujela ob 12:30) in imela sva srečo, da sva dobila ene zadnjih sedežev.
Špikanje v trebuhu in slabost je pomenilo eno: zastrupitev s hrano ali pijačo - mogoče, ker sem popila preveč reke ali pa ker sem en dan prej za večerjo jedla surovo zelenjavo ...no ja niti ni važno.
Komej sem čakala, da sva vsa premočena prišla nazaj v hostel, šla spat in se zvečer vseeno odločila, da je bolje, da ostaneva še en dan na Floresu. Tako se je odhod proti Belizeju premaknil še za en dan - skupaj z Dominicom pa smo imeli še en cen dan, da se poslovimo... Jst sem večinoma počivala, zvečer pakirala, dokler ni prišel čas, da greva spet na pot. Počutje se mi je spet poslabšalo (mogoče ker sem bolj malo spala), vseeno pa sva se odločila, da je čas, da greva v topli Belize.
Poslovila sva se z Dominicom, ki je žal moral oditi nazaj na Utilo, misva pa sva se vkrcala na neudoben avtobus poln Nizozemskih velikanov (pri tem naju čudi dejstvo, kako so lahko tako zanič v košarki ;-)) in se odpravila proti Belize Cityu. Vožnja je bila obup - bilo je vroče, slab zrak, makadamska cesta, polna visokih ležečih policajev,... da ne omenjam, da smo se velikokrat ustavili, da je šofer kaj pojedel, popil, kaj dodal na streho in končno... izgubil tudi nekaj rukzakov, ki so bili privezani na streho. Rezultat; zamudili smo vodni taksi do Caye Caulkerja, mini otočka blizu Belize Citya, in smo morali čakati na naslednjega skoraj tri ure. S slabim počutjem je to velika muka - ampak me je pa Rokc lepo crkljal, tako je bila zadeva znosnejša. Ob 1:30 smo se končno vkrcali na hitri čoln proti otočku in 45 minut kasneje sva bila že na peščenem pesku in žgočem sončku,... Počutje se je v trenutku izboljšalo, še lepše pa je bilo ko sva si lačna želodčka zapolnila z jastogom in piščančki v super omaki.
Rokc si je še zabookiral potapljanje v Blue Hole, jst pa sem se super naspala in še na hitro napisala blog, k me je tako zgodi zjutri zbudil.
Verjetno kaj veliko postov ne bova več pisala, ker bova tuki nekaj dni lenarila, potem se pa odpravljava nazaj v Mehiko, v Playa del Carmen, kjer bova prezivela še zadnje dni dopusta... preden se spet vidimo... Še en teden.
*** vsem,
R&J
