Torek, kot sva že pisala, sva se s prijaznim stricem iz Belize citya odpeljala proti naslednji postojanki. Vmes so sledili razni postanki... med drugim, da smo pobrali nekega policaja,... da sva šla z Rokcom lulat (kr nekje sredi ceste) in seveda v trgovini.... da bi se okrepčali. No vsaj on... s steklenico whiskeya (ja, policaj je bil še vedno v avtu, ko je stric nagnil flašo in naredil kakšen malo daljiši požirek). Kljub vsemu, je vozil super, vožnja je bila zelo udobna in prijetna. Sicer sem nekako pričakovala, da bo Belize bolj razvit, saj me je na prvi pogled še najbolj spominjal na Afriko... oz. tako nekako sem si predstavljala Afriko - sploh malo bolj nerazvite dele. Vse do Belize citya nas je vodila nekaka hitra cesta (enopasovnica), na vsake toliko časa pa je bilo možno kje v daljavi videti tudi kakšno hiško. Na cesti je tudi zelo malo usmerjevalnih tabel, tako da bi bila uporaba gps-a obvezna, če bi želela sama priti do tja. V samem centru mesta (deluje nekako temačno) je opaziti precej revščine, verjetno njihov največji business pa je izdelava kovinskih rešetk za okna in varnostne ograje...
Mala avtobusna postaja na makedamu je bila najina odskočna deska proti Placencii, manjšem kraju v JV delu Belizeja. Najin udobni prevoz sva zamenjala za šolski bus iz leta 1970 in na avtobusu tudi izvedela, da v Placencii sploh ne ustavi, temveč da bomo mogli it dol v kraju Mangrove, ter do tam do Placencie s taxi čolnom. Nekako sva se s tem sprijaznila, vmes za par uric zaspala, čez dobre 4 ure pa smo bili končno skoraj na cilju. Prišli smo ravno ob pravem času, da nas je vodi taksi zapeljal do Placencie, kjer sva si poiskala nov dom za eno noč -. simpatično hišico na plaži, Julia (cca 25 usd/noč). Ker sva se cel dan zgolj prehranjevala s piškoti in podobnimi sladkarijami (o kakšnih normalnih sendvičih v trgovini ni duha ne sluha... vsaj v manjših trgovinicah ne), sva se najprej na hitro zakadila v morje, 5 minutk kasneje pa sva že naročala htrano iz sosednjega bara. Ko sva se okrepčala, smo se z najinim novim sosedom, Benom (ki se pozna z Dominicom :-)), odpravili za naju po karte za vodni taksi do Hondurasa (vozi le enkrat tedensko - in to le v petkih ob 9:30; cena. 50/usd/osebo) in na kratek sprehod po tem res simpatičnem mestu. Že ob prihodu naju je navdušila prijaznost ljudi, vsak te pozdravi, ti pomaga, se s teboj pogovarja... in to v angleščini ;-)))). Zvečer smo šli na večerjo, pijače in se še malo kartali. V vmesnem času sem že spoznala kako slabi so Kanadčani v kartah in tudi Ben ni bil nobena izjema, Tako, da je za kazen moral popoti zamašek zelo pekoče chilli omake, za naslednjo rudno pa še prtiček ;-))...
Naslednji dan sva vstala bolj zgodi zjutraj, da sva še do konca spakirala ter se odpravila proti pristanišču.
Kljub temu, da bi morali odriniti že ob 9:30, se je zavleklo zaradi postopkov in ker ena skupina ni imela pravih kart za čoln. Vseeno pa smo ob 11:00 končno le uredili vse formalnosti in odpluli proti Hondurasu.
O Hondurasu pa naslednjič.... :-))
LP IN *** VSEM,
R
O Hondurasu pa naslednjič.... :-))
LP IN *** VSEM,
R