T kot Tokyo

Sreda, 29.09.2010 je bil dan T - torej dan, ko smo se odpravili proti Tokyu. Nastanili so nas v en lušten Villa Fontaine Anex hotelčič ter nam dali do naslednjega dne PROSTO. Ker smo bili bolj pozni kot ne, smo imeli ravno toliko časa, da smo se stuširali in uredili za večerjo. Ker je nekaterim Japonska hrana presedala že po nekaj dneh in SMO si zaželeli enega velikega sočnega zrezka, smo se za večerjo razdelili v dve skupini:
- ena je odšla v sushi restavracijo;
- drugi pa smo se napotili v Hard Rock Caffe.
Že ko smo si ogledovali jedilne liste, so se nam cedile sline - ko pa je prišel moj XXL super medium pečeni steak, pa je bilo samo še vprašanje minut, kdaj ga ne bo več. Ja, ljubezen gre res skozi želodec. Vsi smo se lepo najedli in se hitro poskrili po sobah, saj nas je bilo kar nekaj pogumnežev, ki smo se odločili, da vstanem ob 3h zjutraj in se že ob 3:30 odpravimo proti ribjemu marketu. Alexandr, Oyster, Živa in jaz smo se stlačili v taksi ter se slabih 15 minutk kasneje že znašli pred zatohlo temno ulico, po kateri so na vsakih nekaj minutk pridrveli kakšni mali viličarji. Po parih minutak smo našli prav kraj, kjer smo se morali postaviti v vrsto in čakati na nekakšno vstopnico (vsak dan na ogled ribjega marketa spustijo samo 70 oseb) ter čakali še nekaj časa preden so nas sputili v zgradbo. Tam so nas ponovno postaviti v vrste (ja, red je na Japonskem zelo pomemben), nam zavrteli film in nas pustili čakati še nadaljnje pol ure. Končno je ura odbila pet in so nas, oblečene v svetleče brezrokavnike, pospremili do mrzlega skladišča, kjer so pripravljali ogromne tune za dražbo. Repe so jim naprej odmrznili, jih na 3/4 odsekali ter jim na trup na koncu še napisali nekakšno števliko. Po pripravi, so prišli bodoči kupci, si jih ogledali ter si iz repnega dela ven izbrskali malo mesa, da so preverili ustreznost kvalitete. Kar naenkrat je je na drugi strani zazvonil zvonec, ki je naznanjal pričetek dražbe. Radovedno smo spremljali mešanico dretja, petja in znakov bodočih kupcev, ki so pokazali ali so pripravljeni tune kupiti po določeni ceni. Ko se je prva dražba zaključila, smo postali še nekaj minut v mrzli dvorani, potem so nas pa že odslovili, saj je bilo dovoljeno ostati na tej lokaciji le pol ure. Odločili smo se, da je še prezgodaj za povratek v hotel in smo se posledično odpravili raziskati preostali del ribjega marketa.

Ura je odbila sedem, ko smo prišli nazaj v hotel, odšli na zajtrk in spat za dobro uro, saj je ob 10h sledil že ogled Ginze. Ura spanca je prehitro minila in ni nadoknadila že toliko prekratkih noči, a vseeno - v Tokyu si po vsej verjetnosti samo enkrat - in je škoda, da bi ga pol prespal. Hitro smo se odpravili na metro (ki je kar precej zmeden, saj ga upravljajo tri različne družbe) in se nekaj minutk čez deset že peljali proti modni meki, Ginza street. Ginza st. spominja na Londonsko ulico Oxford, kjer je odgromno trgovin razičnih blagovnih znamk (prevladujejo trgovine z oblekami od visokega ranga alla Gucci do nižjega, alla Zara; ne manjkata pa niti Apple in Sony). Vesela druščina je odšla tudi v Abercrombie&Fitch, kjer smo se slikali z enem izmed njihovih modelov, naredile še nekaj fotk v okolici ter za na konec še na posladek v Apple store. Ja, iPhone4 imajo -vendar ga je možno kupiti le, če skleneš naročniško pogodbo - in ja, moraš biti prebivalec Japonske.

Ura se je že pribljiževala 12:30 in smo pohiteli nazaj v hotel, saj smo bili dogovorjeni za skupinsko srečanje ob 13:30, ko nas je čakal odhod na univerzo. Na univerzi so nas prijazno sprejeli, ob 15:00 pa se je že pričelo predavanje prof. Fukaa ter prof. Prašnikarja o gospodarstvu na Japonskem in v Sloveniji - ter o vplivih finančne krize. Po predavanjih in debati, nas je čakal še sprejem in pogostitev, kjer sva se z Binetom zapletla v pogovor z dvema uslužbencema univerze. Ura je prehitro minila in že smo bili na poti nazaj proti hotelu. Ker je bil večer še zgoden, se nas je nekaj odločilo, da gremo še do Shibuye in si ogledamo takajšnjo večerno življenje in trgovinice, ki jih ponuja. Ker je bil dan dolg in so nas že močno bolele noge, smo se okrog 9:30 odpravili nazaj proti Roppongi-ju, kjer smo živeli. Ampak - glej ga zlomka - vmes smo se tako zgubili, da smo prišli v hotel šele okrog 11h! Ker je bila družba zelo zabavna, nas to niti ni motilo. Sledilo je spanje, naslednji dan pa že ogled podjetja Nissan.

Ponovno smo se vkrcali na avtobus in se odpeljali proti bližnji tovarni Nissana, kjer so nam zaposleni najprej prestavili podjetje, po predstaviti pa nas še odpeljali na ogled le-te. Presentilo me je predvsem dejstvo koliko je še ročnega dela v tako razviti državi kot je Japonska. Po drugi strani pa tudi, da ljudje delajo za tekoim trakom praktičo celo življenje. Ko sem videla majhne šolarčke na obisku, sem takoj pomislila na to, kakšna življenska šola jim je obisk te firme - naj se učijo in jim posledično ne bo treba delati celo življenje za tekočim trakom. Ampak ja, kulturne razlike so kulturne razlike - in dejansko kar sem opažala jaz, obstaja velika verjetnost, da se delavci (in otroci) ne bi strinjali z menoj. V popodlanskih urah je sledil še ogled muzeja Mitchubishi, o katerem ne bi izgubljala besed - saj me ni pretirano navdušil in je, po mojem mnenju, namenjem bolj mladostnikom, kot našim generacijam. Zvečer smo imeli v sobi zabavni večer, se šli igrice in spet je bilo pol noči mimo - naslednji dan pa as je že čakal ogled mesta skupaj z našim vodičem, Saiichijem.

Najprej smo si ogledali Tokyo iz Shinkjuku Shyscrapers - ja, mesto je res ogromno! Sledil je odhod proti Meiji shrine, ki je najbolj popularen šinutistični tempelj v Tokyu. Najbolj simpatičen del so sigurno lesene tablce, kamor obiskovalci pišejo svoje želje. Naslednja postojanka je bil sprehod skozi Harajuku, ki je znan kot dober plac za nakupovanje ter postanek za kosilo. Po kosilu smo šli nakupit darila za bližnje ter na še zadnjo postojanko - Asakusa Sensoji Temple. Ker smo bili že precej utrujeni, smo se odločili, da ne gremo do cesarjeve palače in se raje odpravimo nazaj v hotel. Ker sem bila naslednji dan dogovorjena za srečaje s Keiko, sem se ta večer kmalu upokojila ter posledično tudi nadoknadila zamujeno spanje.

Naslednjega dne me je ob 11:00 zjutraj v veči hotela čakala Keiko - srečali sva se po cca 8-ih letih - in veselje je bilo temu primerno. Najprej sem se bala, da je ne bom spoznala, a je bil strah povsem odveč, takoj ko sem jo zagledala. Odšli sva na metro in se odpravili proti njenemu domu, ki je od Roppongija oddaljen cca 45 minut z metrojem in vlakom. Tam sem spoznala njenega moža, Yoshikika in prelepo malo deklico, Ayano. Pripravila sta sushi ter še nekaj jedi - ja, vse sem pojedla - in ja, bilo je res dobro, se načvekali, potem pa sta šla z mano še do enega shopping centra. Ker smo bili ob 7:00 zvečer IMB-jevci dogovorjeni za zadnjo večerjo, sem potem že morala oditi nazaj v hotel, Keiko pa me je pospremila - da se ne bi izgubila!! ;-) Predstavila sem jo z bližnjimi sošolci in sošolkami, potem je pa bil že čas za slovo. Upam, da naslednjič vidiva prej, kot v 8-ih letih! Po skupni večerji smo se dočili v pralnici, spili še zadnje ostanke prinešene pijače ter odšli v lokalni klub, kjer smo ostali do cca 4ih zjutri.

Pa je že tu nedelja - naš zadnji dan bivanja v Tokyu - vsaj za nekaj časa. Odšli smo po zadnjih nakupih ter se šli za konec še relaksiral na plažo - v Tokyo bay, ob 17:30 pa smo se ponovno zbrali v hotelu, kjer smo se poslovili od Saiichija in se odpravili proti letališču.

Upam, da se še vrnem - tokrat z Rokcem.
Jx

Matsumoto

Matsumoto je mesto na Japonskem, locirano v perfekturi Nagano. Obkroženo je z gorami, poznano pa je predvsem po zgodovinskem gradu Matsumoto in šoli Kaichi. Potovaničarji se odločajo za obisk, ne le zaradi tradicionalne kulture, temveč tudi zaradi hladnejše klime. Severno od mesta Matsumoto pa je tudi največja svetovna tovarna wasabija.

No, razlog zakaj smo se mi odpravili v Matsumoto, pa je povsem drugačen in vam ga zaupam v nadaljevanju. Po hotelskem zajtrku (nekateri smo se raje odločili za tradicionalno kontinentalno varianto, pogumnejši pa so jedli juho, mesnate zadeve itd.), smo se zbrali v loži, kjer smo pustili prtljago, sami pa smo se vkrcali na avtobus in se podali na poldnevno pot. Vožnja je minila kar hitro, vmes pa smo se tudi ustavili na kosilu. Nekakšni Japonski sistem Marcheja nam je nudil razne Azijske jedi, katere so razstavljene v vitrinah v obliki plastičnih skulpur. Ko se določiš za jed, greš do neke mašine, kjer vstaviš denar, izbereš hrano, potem pa čakaš, da se na velikem ekranu izpiše tvoja številka. Ko se leta premakne na desno stran, pomeni, da je tvoja jed gotova in da jo lahko prevzameš ob prevzemnem pultu. Sama sem se odločila (glede na priporočila Saiichija, našega vodiča) za neko juhico z riževimi nudeljci in jajčki, po vrhu pa je bilo pše nekaj zelenjave. Ni bila najboljša jed, kar sem jo poskusila, a vseeno dovolj sprejemljiva, da sem jo pojedla polovico. Kar nekaj IMB-jevcev pa ni imelo te sreče in je večina hrane ostala v originalni obliki (sploh njihove rdeče kumare so bile zelo čudnega okusa).

Po kosilu smo se zopet odpravili na pot, se vmes igrali različne igrice, da je pot hitreje minila in okrog 16. ure po lokalnem času prispeli v Matsumoto. Ker nismo imeli veliko časa, smo se hitro odpravili raziskovati mesto ter bili navdušeni nad redom, čistočo in tudi nad dejstvom kakšen mir je bil v središču mesta. Posebnost so tudi diagonalna križišča, da o mozaičnih kanalizacijskih jaških ne pišem. Tudi za slepe ljudi je zelo lepo poskrbljeno (zvokovno ter tudi na pločnikih) - ampak kot smo kasneje ugotovili, to velja tudi za Tokyo. Po krajšem sprehodu smo se vrnili v hotel, kjer smo bili zbasni trije v eno majhno sobo, ter se na hitro pripravili za večerjo. Saiichi nas je peljal v bližnjo stavbo, kjer smo imeli na izbiro mešanico Japonske in zahodnjaške prehrane, zvečer pa smo obupali nad iskanjem skupnega bara za karaoke in je šel del ljudi v bar, del pa se nas je zabaval v naši sobi - pitje, karaoke,... Uglavnem, preživeli smo zelo zabaven večer.

Naslednje jutro smo vsi zalimani vstali ter se odeli v business obleke, saj je bil na vrsti dan, ko smo se odpravili v podjetje Seiko Epson, Epsonov muzej in Namura Unison podjetje. Po res dobrem zajtrku smo se vkrcali na avtobus, na njem odsmrčali kakšno dodatno kitico ter s tem poskušali nadoknaditi izgubljeno noč ter kot bi mignil smo bili že v podjetju Seiko Epson. Najprej smo se vsi skupaj slikali in se odpravili na predstavitveno predavanje, kateremu je sledil ogled podjetja. Predvsem je bilo presenetljivo dejstvo kako so ponosni na svoje delavce (pred delovnim mestom imajo njihove slike, opis dosežkov itd.) ter tudi to, koliko ročnega dela še opravljajo (sicer bolj za high-end ure, a vseeno) - nekako v tako razviti državi tega ne bi pričakovala. Sledila je pogostitev in zopet smo se znašli na avtobusu, ki nas je vodil proti Epsonovem muzeju. S polnimi želdočki, deficitiom v spanju smo bolj kot ne hodili okrog kot mesečniki po muzeju in se ustavljali pri bolj zanimivih produktih in se informirali o njihovem razvoju. Za konec je sledil še obisk regionalnega podjetja Nomura Unison, kjer so nam predstavili svoje podjetje, nas peljali na ogled proizvodnje ter nas seznanili z njihovim robotom, plesalko, katere nadaljni razvoj naj bi bil uporabljen v medicinske namene.

Zanimivo pri tem podjetju je bilo predvsem to kako so iz robotske, proizvodne firme, med svoje dejavnosti vključili tudi uvoz alko pijač in le-to jim prinaša kar 40% vseh prihodkov! S tem obiskom smo tudi zaključili "delovni" dan. Ustavili smo se še na večerji, zvečer pa je sledilo že tradcionalno druženje po sobah - večer je bil namenjen kartanju. Ponovno smo bili pozni, a tokrat brez skrbi, saj nas je naslednji dan čakal obisk grada Matsumoto in daljša vožnja proti Tokyu.

Matsumoto grad je poznan tudi kot grad Vran, predvsem zaradi svojege temnega zunanjega izgleda. Je eden izmed top japonskih zgodovinskih gradov, zgrajen v 16. stoletju in ima še vedno ohranjeno orginalno leseno notranjost in kamniti zunanji del. Sodi med enega izmed nacionalnih zakladov Japonske. Ob prihodu smo se vsi podali na vrh, kjer smo uživali v razgledih na vse smeri neba (S, J, V, Z), se pofotkali ter za konec še malo raziskali okolico. Sledil je odhod proti glavemu mestu Japonske, Tokyu. Več o tem pa v naslednjem postu.

Xoxo,

Jx

Japonska - dežela vzhajajočega sonca

Končno se je približal že tako težko pričakovani petek, 24. septembra 2010, ko smo se skupaj s kolegi iz IMB-ja in tremi profesorji EF-ja, odpravili na dolgo potovanje proti Japonski. Zgodnji zbor ob 5:30 je nekako zmedel našega Leonarda, ki je jutro zamenjal za pozno popoldne in posledično zaspal in le delno spakiral. No vseeno mu se mu je v rekordnem času uspelo urediti in spakirati (sama bi verjetno pozabila pol stvari), sledil je odhod proti Gorenjski, kjer so pobrali še Bineta, Jurčka in mene. Vožnja proti Munchnu, od koder smo imeli let naprej proti Dubaju in končni postaji Narita Airport, je trajala cca 5 ur. Ker smo bili polni adrenalina in pričakovanj, se nam tudi ni pretirano vlekla.

Sledil je check-in, med čakanjem smo kupili še nekaj priboljškov za sabo ter si ogledali drugi del nove sezone xoxo. Let proti Dubaju je bil dokaj miren, hrana ok, čeprav sem vseeno od letalske družbe Emirates, pričakovala kaj več - glede na slišano. V Dubaju je sledil prestop na druge, boljše letalo in nadaljevali smo cca 10- urno vožjo proti Narita Airport. Vožnja je minila hitro, saj smo po večini spali (z izjemo, ko se je Oyster skozi premikal in me budil!!), tako da smo bili ob cca 18. uri po lokalnem času že na Japonskem (razlika je +7 ur). Skobacali smo se na hotelski avtobus, vmes spoznali Saiichija, ki bo naš vodič v naslednjem tednu, se odpravili pod tuš in na našo prvo Japonsko večerjo. Ker je bil na menuju kari, sem si napolnila krožnil le z rižem ter se kasneje podprla s čokolado, da sem zdržala do naslednjega dne :-). Noč je bila ok, z Živo sva zaspali okrog polnoči in šli hitro čez jet-lag (kozarček pred spanjem je verjeto tudi pripomogel k tem :-)).

Sledilo je hitro pakiranje prtljage, saj smo že ob 8:30 krenili proti Matsumotoju, kjer bomo preživeli nadaljnje 3 dni oz 2 noči. Več o dogodivščinah v Matsumototu, v naslednjem postu.

Xoxo,

J

Caye Caulker, Belize

Kar ne morem verjeti, da je danes že četrtek... no ja... nekako se nama vse skupaj ni izšlo po pričakovanjih, oz. bolje bi bilo rečeno, da se nama je vse skupaj izšlo bolje kot je bilo pričakovano... tako, da sva ostala malo dlje na enem mestu. Kot sem že pisala, sva po divji vožnji in po kreganju na meji Guatemala - Belize s cariniki (hoteli so izstopno takso, katere naj sploh ne bi plačal (sva izvedela iz kolegialnih virov)... tako, da sva se uprla in nisva hotela plačati - dokler se počasi niso vdali in nama nejevoljno pritisnili še izstopni žig ;-)), končno prispela spet na sonček.

Otoček Caye Caulker, katerega prehodiš v dobri uri, ni najlepši otoček, kar sva bila na njem... ampak treba je priznati, da nekaj je na njem. Jamajsko vzdušje, zreaksiranost, odlična hrana (ogromen jastog sveže pečen na žaru, 2 prilogi, sladica in 5 rum-punčev stane 10 eur :-)).... vse to in še več opiše najino staro-novo bivališče. V preteklih nekaj dneh sva se ponovno naužila B vitamina, ki sva ga (no, sploh jaz) tako pogrešala v Guatemalskih višavjih, se spočila,... dnevi so tako na easy, pa vseeno tako hitro minejo, da si želiš, da bi lahko zavrtel čas nazaj... pa četudi samo za en dan.

Plaže niso ravno kar bi si predstavljal pod sanjske (kljub temu, da je Karibsko morje), pa vseeno dovolj atraktivne za kopanje - predvsem na delu, kjer se sta se oba dela otoka včasih stikala - l. 1961 je hurikan Hattie razdelil en otok na dva dela... Kar je bila takrat tragedija, je danes veselje veliko turistom, ki se tam kopamo, opazujemo čudovite sončne zahode, zvečer nazdravimo na kakšen rojstni dan in si želimo, da naslednji dan ne bi bil naš zadnji na otoku...

Ampak, ker se vsaka lepa zgodba enkrat konča, se bo tudi najina. Predvsem z razlogom, ker edini bankomat na otoku noče najinih kartic, Viso pa sva že preokupirala v Antiguii, kjer je bila podobna zgodba ter tuki s potapljanjem in bivanjem... Tako, da morava na kopno oropati bankomat... ker se nama ne splača nazaj, se bova odpravila na mojo željo nazaj v Tulum (Mehika) za eno noč, potem pa še za zadnje dni v Playa del Carmen dokler ne napoči 17.08. ko se ponovno vkrcava na letalo.

To bo eden izmed zadnjih postov,...ker greva na dopust ;-))) in ne bova še enkrat poročala o krajih, kjer sva že bila...

Ya, man... you better Belize it ;-))) ***

P.s.: Obvestilo domačim: verjetno bova šla kar na mednarodni vlak do Ljubljane... sporočiva vse podrobnosti na e-mail, ko se nastaniva v Playi... Tulum (vsaj kjer sva bila) nima neta... danes pa sem preveč relaxed, da bi še kaj brskala ;-)))

The great Blue hole, modra luknja

No, pa se mi je, bolj kot ne nepričakovano, uresničila še ena želja, potopiti se v naravno čudo sredi karibskega morja, Modro luknjo. Še danes se krešejo mnenja kako je luknja nastala saj je sredi plitvine sredi morja skoraj popoln krog s premerom 305 m in globino cca.125 m. Teorije o nastanku so različne od bizarnih, da je tu vzletela vesoljka ladja in s seboj tudi odnesla Maje ki so 900 AD izginili iz veličastnih mest, pa vse do bolj realnih, da je sem padel del kometa ki je cca 65mio let nazaj padel na Jukatan in povzročil izumrtje dinozavrov, ali pa da je bil to včasih del kopnega in je jamo izdolbla reka. Vsekakor kapniki dokazujejo, da je nekoč jama ni bila poplavljena, saj se kapniki tvorijo le na "suhem".

Po dolgem in zabavnem barantanju za ceno potopa v Modro luknjo sva z Ronom (inštruktor potapljanja iz Kanade), zbila ceno na 170 $. Sicer se cene gibljejo od 200-250 $. V ceno pa je vštet zajtrk, kosilo na rajskem otočku Half moon, prevoz z udobnim hitrim čolnom (cca. 2h v eno smer) in 3je potopi, pijača, vsa oprema in vstopnina v park. Seveda sva se izpogajala z obljubo, da ne bodo imeli dela z nama. Obljubili so pa nama tudi to, da ne bova končala v skupini s kakšnimi začetniki, saj se zanimive stvari v luknji začnejo šele pod 40m, kjer so ogromni kapniki, veliki tudi 20m in več, med katerimi lahko plavaš. Zaradi dušikove pijanosti sem pozabil spodaj fotkati, tako kapnike kot morske pse (nurse sharks), sem  pa na srečo posnel video. :)

Grega, res hvala za lučko mi je prišla še kako prav :)

Drugi in tretji potop smo naredili vbližini Modre luknje saj je celo območje del zaščitenega narodnega parka. No, da končam, izkušnja je bila nepopisna in vredna svojega denarja.

Tikal, Mesto odmevov

Kot kaže je prejšnji dramatični post sprožil nekaj polemike, zato se vračam nazaj. Da ne bo pomote - napisal ga je Rokec (ker sem jst zbolela), mi ga je pa prebral in sva se skupaj strinjala, da ga objaviva. Zakaj? Ker se nama na potovanju ne dogajajo vedno lepe stvari (no, ja, včinoma časa že :-))),... včasih zaideva, se izgubiva, drugič spet dežuje, preveč nažiga sonček, piha veter,... potem je čas, da zboliva in podobne stvari. Nisva želela, da bi kogarkoli skrbelo, ker dejansko je zadeva za nama (in ne, ne nameravava iti še na en tubing), sva oba vesela in zdrava (sploh Rokc, ki se je šel danes potapljati v Blue Hole :-)) in nekako hvaležna, da se je stvar odvila kot se je.

Vesela sva tudi, da naju spremljate in tudi da vas skrbi - ker to pomeni, da naju imate radi :-)))).

Da začnem končno pisati post, ki sodi pod tale naslov, pa bom pričela z tem, da je bil Tikal nekako mišljen kot višek najinega potovanja. Dan D za ogled skrivnostnih piramid, ki so bile zgrajene v kasnejšem Majevskem obdobju, je torej končno napočil. Zabookirala sva si avtobus ob 5:00 (cca 7 usd/osebo) ter naslednji dan vsa zalimana malo prej vstala in se pol ure kasneje že stiskala na nabito polnem avtobusu, ki je drvel v uro in pol oddaljen Tikal (nastanjena sva bila v Floresu, Los Amigos, cca 5 usd/osebo). Zakaj tako zgodnja jutranja ura? Razlogov je več... prvi je, da zjutraj lahko vidiš sončni vzhod, ki je baje fantastičen (tu ni bilo sreče), da še na toliko ljudi (vstajanje ob 4:30?!!!!), da imaš še cel dan na voljo za raziskovanje,...

Večina si je že rezervirala vodnika, mi2 pa sva nekako lagano se odločila, da tega v naprej ne bova storila in sva se v samem Tikalu odločila, da se priključiva eni večji skupini (za cca 5 usd/osebo). Skočila sva še na hitro kavo in se pridružila kolegom iz druge skupine, ki so prišli že s prvim avtobusom ob 4:30 (Tikal se odpre šele ob 6:00) ter ugotovila, da je začelo deževati. Z upanjem, da bo kmalu prenehalo, smo se skupaj odpravili v park in si pričeli ogledovati razodete skrivnosti Tikala.

Najprej so bili na vrsti Temple I in II - ki sta templa dvojčka (večinoma Majevskih piramid v Tikalu ima svojega dvojčka), ki sta locairana v Central Plaza. Piramide, kot verjetno že veste, niso bile namenjene bivanju, temveč večinoma le čaščenju Bogov. Ob prihodu na to lokacijo, si nekako nisva mogla pomagati, da ne bi razmišljala, kako za vraga jim je uspelo zgraditi tako lepe in mogočne stvaritve, brez orodja, ki je namenjem gradnji v modernejših obdobjih. Ob tem, da so pri gradnji upoštevali letne čase oz. so jim zgrajene strukture pomagale določiti poljedelska obdobja (položaj sonca).

Temple I je nekako zaščitni znak Guatemale - viden je v različnih reklamah, filmih,... celo na registrskih tablicah (ne vem ali v celotni Guatemali ali samo na otočku Flores, kjer sva jih opazila). Ker ga trenutno prenavljajo (posledica obilnega deževja v sedanji deževni dobi), sva se oba z Rokcem povzpela proti Templu II. Plezanje ni bilo najbolj prijetno, ker je vmes zelo deževalo, strme stopnice pa so bile spolzke, zato smo bili vsi bolj počasni. Iz Templa II je vidna celotna Centralna Plaza (oz. centralni trg), kjer so včasih tudi igrali igre (neke vrste rugby).

Sledil je odhod do Templa III, katerega smo si ogledali le od daleč, saj je plezanje nanj prepovedano (posledica nekaj nesreč pri tem) in Templa IV, ki je najvišji Majevski tempel (če se ne motim meri 70m v višino). Razgled iz Templa IV je neverjeten, žal sva midva imela smolo z vremenom, ampak je bilo nekaj visokih piramid vseeno vidnih.

Ker je še vedno močno deževalo, smo se namesto proti Templu V, odpravili v izgubljeni svet oz. Mundo Perdido. Zakaj točno izgubljeni svet, ne vem (moram preveriti na internetu), verjetno pa obstaja neka povezava z astronomijo. Ker je vmes za kratek čas nehalo deževati, smo se hitro odpravili proti templu V, kjer se je Rokc povzpel po adrenalinskih stopnicah (v bistvu je bila skoraj lestev) na vrh, sama pa sem raje ostala na trdnih tleh, saj se mi je počutje močno poslabšalo.

Ura je bila že 11:00, vodič nas je peljal nazaj na centralni trg ter nas pustil, da smo sami še malo raizkovali okolico- kar sva mi2 zaradi ponovnega deževja in mojega slabega počutja, kmalu zaključila. Hitela sva proti avtobusu (da bi ga ujela ob 12:30) in imela sva srečo, da sva dobila ene zadnjih sedežev.

Špikanje v trebuhu in slabost je pomenilo eno: zastrupitev s hrano ali pijačo - mogoče, ker sem popila preveč reke ali pa ker sem en dan prej za večerjo jedla surovo zelenjavo ...no ja niti ni važno.

Komej sem čakala, da sva vsa premočena prišla nazaj v hostel, šla spat in se zvečer vseeno odločila, da je bolje, da ostaneva še en dan na Floresu. Tako se je odhod proti Belizeju premaknil še za en dan - skupaj z Dominicom pa smo imeli še en cen dan, da se poslovimo... Jst sem večinoma počivala, zvečer pakirala, dokler ni prišel čas, da greva spet na pot. Počutje se mi je spet poslabšalo (mogoče ker sem bolj malo spala), vseeno pa sva se odločila, da je čas, da greva v topli Belize.

Poslovila sva se z Dominicom, ki je žal moral oditi nazaj na Utilo, misva pa sva se vkrcala na neudoben avtobus poln Nizozemskih velikanov (pri tem naju čudi dejstvo, kako so lahko tako zanič v košarki ;-)) in se odpravila proti Belize Cityu. Vožnja je bila obup - bilo je vroče, slab zrak, makadamska cesta, polna visokih ležečih policajev,... da ne omenjam, da smo se velikokrat ustavili, da je šofer kaj pojedel, popil, kaj dodal na streho in končno... izgubil tudi nekaj rukzakov, ki so bili privezani na streho. Rezultat; zamudili smo vodni taksi do Caye Caulkerja, mini otočka blizu Belize Citya, in smo morali čakati na naslednjega skoraj tri ure. S slabim počutjem je to velika muka - ampak me je pa Rokc lepo crkljal, tako je bila zadeva znosnejša. Ob 1:30 smo se končno vkrcali na hitri čoln proti otočku in 45 minut kasneje sva bila že na peščenem pesku in žgočem sončku,... Počutje se je v trenutku izboljšalo, še lepše pa je bilo ko sva si lačna želodčka zapolnila z jastogom in piščančki v super omaki.

Rokc si je še zabookiral potapljanje v Blue Hole, jst pa sem se super naspala in še na hitro napisala blog, k me je tako zgodi zjutri zbudil.

Verjetno kaj veliko postov ne bova več pisala, ker bova tuki nekaj dni lenarila, potem se pa odpravljava nazaj v Mehiko, v Playa del Carmen, kjer bova prezivela še zadnje dni dopusta... preden se spet vidimo... Še en teden.

*** vsem,

R&J

Semuc Champey (skrito skalovje "Maya KhiChi")

Nedaleč od mesta Lanquin, no le kako urico z buskom in še eno s terencem je bil naš novi domek - EKO hiška sredi džungle. Dominica je že na 8 urni poti Antigua-Lanquin nekaj zvilo tako, da je komaj preživel vožnjo, saj je imel visoko temperaturo, pa tudi treslo ga je. No, en aspirin, mamin šnopček in 3 ure čepenja na WCju so ga čez noč toliko pozdravili, da se nama je pridružil na celodnevni pustolovščini.

Le dva kilometra od naše lesene hišice, je globoko v džungli skrito pravo naravno čudo. Blatno rjava deroča reka nenadoma ponikne pod zemljo, nad njo pa so apnenčasti bazenčki s čisto, zelenkasto vodo, ki se napajajo iz bljižnih izvirčkov in studencev. Seveda nismo hoteli biti le debeli zavaljeni turisti in tako smo se poprej napotili visoko v kanjon, da bi si ogledali bazenčke iz višav, tako kot jih vidijo ptice.

Po spustu smo bili že vsi prepoteni do kosti, tako da nam je nekaj urno čofotanje po topli vodi še kako prijalo.

Kar naenkrat se je ulilo kot iz škafa. V tem koncu sveta je zdaj namreč deževna sezona, tako da skoraj vsak dan dežuje. Da se ne bi preveč zmočili smo se odločili da gremo raziskovati jame. Dobili smo vsak po eno svečo in se napotili v svet teme. A glej ga zlomka,... jama je bila poplavljena, tako da smo skoraj dve uri, kolikor smo bili v jami, preplavali.

No sedaj smo bili že dodobra ohlajeni, a dneva še ni bilo konec. Da bi prišli nazaj do naše hišice smo se morali spustiti po pobesneli reki kar na zračnicah. Kmalu nas je blatna peneča reka ločila, Jasno pa je odneslo proti najhujšim brzicam. Kar naenkrat jo je utrgalo iz zračnice, jo odneslo visoko v zrak in izginila je v penečih se vrtincih. Z Dominicom sva prebledela, vodič se pa je le neumno smejal. Jasne pa kar ni in ni bilo na površje. Ravno v trenutku ko sva se oba hotela odriniti in skočiti v brzice, jo je črna reka le izpustila iz svojega objema in jo dvignila na površje ravno nad njeno zračnico. 

... konec dober, vse dobro :) 

Vulkansko jezero Atilan

Panajachel

Zaspanost v kombiju me je, ko smo se vozili proti Panajacheu, hitro minila... Predvsem zaradi tega, ker so me prevzele lepote pokrajine po katerih smo se vozili. Ceste imajo dobro urejene - ogromen problem pa predstavlja erozija tal, ki je še bolj očtna v sedanjem deževnem obdobju. Posledičo so ceste poplavljene, zasute z kamni, zemljo,... ali pa jih pol manjka. Ob tem nekako ne moreš pozabiti na ogromno močnaše mati narave. Po dobrih dveh urah in pol vožnje smo prispeli v mestece Panajachel, ki je vstopno mesto za našo destinacijo: Santa Cruz ob  jezeru Atitlan. Nekakor me je lepo mestece z jezerom spomnilo na ogromno verzijo Bleda, le da gore zamenjajo vulkani. Torej: sončk so zamenjali oblaki, chill-out na plaže je zamenjan za chill-out na kavč z lepim razgledom, namesto 30+ stopinj, imamo 19 stopinj... Smo na visini cca 1500m, torej v hladnem objemu Guatemalskih visav. Včraj smo se šli malo pustolovce, iskali smo slap, vmes zasli in se sprehajalo po ogromni na pol suhi strugi, ter se po cca uri obrnili, ker je kazalo, da bo deževalo. Sledilo je kosilo, chill-out, skupna večrja, (spet) kartanje za kazni, kamor smo potegnili zraven tudi Američna Matta iz Kalifornije in Brandona iz Južne Afrike. Kazni so bile spet pestre, med drugim so mi fantje spremenili FB status, o katerem nisem obveščna in ga ne smem videti ne spremeniti 24 ur. No ja... bom že preživela lažje, ker je Matt dobil podobno kazen - spremenili smo mu profilno fotko (kako pije iz pasje posode ;-), katere ne sme videti in spremeniti naslednjih 24 ur.

Plani za naprej
Rokc in D sta se šla danes tudi potapljati v vulkansko jezero, sledi popoldanski chill-out, jutri pa se selimo na novo lokacijo ob jezeru (č prej ne zmrznem ;-)). Dan kasneje gremo na majevsko tržnico in iz Panajachela proti Cobanu.

Toliko zaenkrat... baterije zmanjkuje... post pa bova objavila verjetno jutri (4. avgusta), ko bom šla lahko spet na net ;-)).

Čoke in pogrešavče vsem...
R&J

Antigua

Pozno popoldne nas je šofer pripeljal v simpatično mesto Antigua, kamor turisti pridejo predvsem z namenom, da bi splezali na enega bližnjih vulkanov. To je bil tudi naš prvotni plan, ki pa se je kmalu spremenil, saj smo izvedeli, da ogled tekoče lave ni mogoč (ker je izbruhnil nekaj tednov nazaj in sedaj ni preveč aktiven). V temi smo si poiskali hostel (Mochilero International, cca 17 usd/3 osebe) in pri tem imeli kar nekaj problemov, saj nas je bilo tedaj že 6 (pridružili sta se nam tudi 2 Danki). S pomočjo nekega lokalnega vodič smo našli 2 sobi, se na hitro razpakirali (beri naredili kaos v sobi) in šli nekaj pojest. Zjutraj je sledil ogled mesta, med drugim tipično turistično s kočijo (tudi zato, ker smo vmes izgubili Dominica in je bila odlična možnost, da ga najdemo)... ogledali smo si katedrale, največji vodnjak v katedrali na svetu, tržnice (polne živo pisane majevske robe) ter si proti večeru rezervirali shuttle proti Panajachelu. Zvečer je sledilo že standardno kartanje za kazni.... večinoma časa je bil tokrat na vrsti naš Avstrijski kolega Maks :-))).

Guatemala

Dragi najini,

malo sva bila na kratko s čsom, malo sva bila pa tudi utrujena in lena ;-).
Torej v petek smo odšli z Dominicom proti La Ceibu, od koder smo ujeli avtobus proti Copan Ruinas. Vmes v SPS smo presedli in prispeli v Copan pozno popoldne. Luštno, majhno, tipičo srednje Ameriško mestece, ki je zaslovelo predvsem po najdenih Majevskih ruševinah, se nam je takoj prikupilo. Vmes med vožno smo spoznali tudi soseda, Avstrijca, ki nam je še kako popestril zadnjih nekaj dni. Po nastanitvi (Don Moses, cca 5 usd/osebo/noc) smo šli na kratko turo po mestu in ker smo imeli možnost uporabe kuhinje, smo si tudi sami skuhali vecerjo. Oz. so jo fantje skuhali. Odliče tortille, polnjene s sirom, šunko, jajci in zelenjavo, so nam še kako teknile. Sledilo je še malo ponočvanja, nato pa smo vsi utrujeni popadali v postelje, ker smo zjutraj vstali že ob 7:00. Spanje v sobi s tremi tipi je bilo po pričkovanjih... polno smrčnja, raznih vonjev in zvokov - a vseeno sem preživela :-).
Po odličem zajtrku smo se peš odpravili proti še enim majevskim razvalinam, ki so bile res vredne ogleda (glej slikce). Po ogledu se nam je že malo mudilo, saj nas je že ob 11:45 čkal shuttle bus proti Antigui.

Bienvenuti a Guatemala

Utila s privatnim vodičem

Majevsko mesto Copan

Zapuščava Utilo....

Hey,

na hitro se oglašava, da sporočiva, da ju3 zju3 odrinemo proti Gvatemali. Vstati moramo zgodi zjutri, da se vkrcamo na trajekt in ujamemo avtobus proti Copan Ruinas, ki je na meji med Gvatemalo in Hondurasom, kjer bomo prenočili in naslednji dan šli proti Antigui. Če bo vse po planih... Če bo ju3 zjutraj močno deževalo odrinemo dan kasneje. Zakaj uporabljam množino? Ker se nama bo pridružil tudi Dominic :-))).... Torej vesela druščina bo spet na poti.
Sicer smo v preteklih dneh počeli mnogo stvari... šli v dzunglo, kot eno top atrakcij tam si ogledali strmoglavljeno letalo (strmoglavilo je pred enim letom, prevažali so koko...), potem sli na Pumpkin hill od kjer se vidi celotni otok (skupaj ima cca 6.000 prebivalcev), Rok in D sta šla se šla potapljat a žal nista videla whale sharkov... Jst pa sem se vmes sončala in kopala. Sledil je obisk najbolj norega mini golfa ever... nekako me je obisk te lokacije nekako spomnil na grozljivko (lastnik ter tudi vse ostalo); danes pa smo šli kajakati do ene plaže, popoldan pa do jam, kjer smo se šli kopat. Ker avtomobilov na otoku praktično ni, smo se prevažali večinoma z najetim avtomobilčkom za golf (med drugim tudi po letalski pisti ;-))... Sicer sva super... Rokc ima eno črnico na riti (posledica ostrega terena, ko smo šli v dzunglo), jst imam zateceno ustnico in crnico (posledica mini golfa ;-)), oba sva popikana od komarjev (vecinoma iz dzungle, ko si jih v določenem trenutku imel na eno nogi vsak 10), sand flies (kot mini peski velike mušice, ki grizejo,...),  od sonca opečena, jst pa za konec še malo alergije... ampak to so le malenkosti, ki so nekako del potovanj. Danes je že 14 dni kar sva na poti... 3 države so za nama, 1 še pred nama... sploh ne moreva verjeti kako gre hitro čas... Danes imamo zadnjo skupno večerjo (mi3 z Rokcom in Domom, Katie, Marcus (Domov cimer) in Marlo (soseda)... Dom nam kuha večerjo (baleadas... ki smo jih v času bivanja na Utili pojedli kar veliko), potem pa bomo spili kakšen rum&coke... Tako, da se bo s tem zaključilo skoraj enotedenskva so bivanje na Utili.
Takoj ko bo mogoče se javiva... lepo se imejte... Pošiljava obilo sončka (vreme podnevi je super... vroče, a hkrati vetrovno... ponoči se fajn shladi; prejšnjo noč je bila res hudddddaaa nevihta - Rokc pa spet spal ;-))), čmok in pogrešavčkov...
R&J

Utila

Voznja v taksi colnu proti Puerto Cortezu je bila dokaj mirna in po opravljenih formalnostih smo en potnik za drugim popadali v spanec. Ker sem nagnjena k morski slabosti in sem to tudi že (spet) malo pozabila me je iz spanca drugo rundo (prvi je bil Rokec, ki mi je spet nagajal v spanju;-)) prebudila neznosna slabost. Vročina in dejstvo, da sva sedela na kljunu čolna ter da naju je posledično še bolj premetavalo, je vso zadevo še poslabšalo. Rokcu sem komaj šepetaje povedala, da mi je slabo, na kar me je hitro potolažil, da smo že blizu kopnega, mi zrihtal tableto proti slabosti ter mi za vsaj slučaj pripravil vrečko. No vsaj do te faze nismo prišli, ker je prej že prijela tableta. No ja, vseeno smo bili ob cca 21:00 v La Ceibi in s težkimi rukzaki iskali hostel (Rebublica Banana, cca 13 usd/noc). Po doooooolgi hoji, smo ga končno našli in bili še bolj veseli, da imamo s seboj Katie, simpatično angležinjo, ki zna malo boljše špansko. Izvedeli smo, da imajo ravno še 5 postelj frej, a se je kmalu izkazalo, da temu ni tako. Bile so le 4, zato sva z Rokcem rade volje sprejela Katie k nama v sobo, kjer smo se zvecer še malo zaklepetali ter ob cca polnoči popadali v postelje. 

Naslednje jutro je bilo ponovno v znamenju pakiranja in zgodnjega vstajanja... a tokrat brez problema, saj smo vedeli, da ostanemo na Utili nekaj dni. Poklicali smo taksi, ki nas je odpeljal v pristanišče, kjer smo kupili karte (cca 20 usd/osebo) in odrinili proti Utili kar uro kasneje kot bi morali sicer. Vmes smo si čas zapolnili s kartanjem, ki je bil podlaga za večerne kazni ;-))). Uro kasneje smo prispeli na sončno Utilo, kjer nas je že čakal Dominic. Veselje ob ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Angležem smo zrihtali prenočišče v Dive shopu, kjer D dela, mi2 pa spiva kar pri njem. Ker se je ravno v soboto zaključeval Karneval, je bilo dogajanje že ob prihodu kar precej pestro... še bolj pa, ko smo na prazne želodce (piškoti ne štejejo več kot hrana!!!) spili nekaj dobrodošlic v obliki ruma in sprite-a.

Da ne bi omagali, smo šli na kosilce ter se šli kasneje kopat in pripraviti na žur na ladji - t.i. booze crooze. v Dive centru Altons imajo namrec vsako soboto ob 17.00 do 19.00 ladijco namenjeno zabavi,... bilo je super. Ko smo spet postali lacni smo šli v mesto na neke super tortille (za samo 1usd!!!) ter potem naprej  v bare. Cene so sicer na Utili veliko dražje kot na celini, a še vseeno zelo poceni... Malo smo se vmes kartali za kazni in vmes hoteli pretentati Dominica, a nam nekako ni uspelo. Tako, da smo na koncu vsi pili tequile, plesali polko (oz. sva z Rokcom ucila kako se pleše), angleški valček na neko rock glasbo... večer pa smo zaključili v enem res kul baru. Naslednji dan je bil veliko bolj relaxing... minil je v znamenju plavanja,  kartanja,... zvecer pa smo si skuhali vecerjo in pogledali filmčke iz Indonezije ter obujali spomine. Danes mineva že tretji dan... Rokc in Dominic sta se šla potapljat, ker je deževalo je odpadlo moje plavanje. Tako, da sem šla v dive shop, malo na net, začela pisati blog, ki ga zdele zaključujem... in s tem nadoknadim za vse tri dni nazaj ;-)))

Do petka bova še verjetno na Utili, potem pa... poveva vse ob svojem času.

Se še kaj javiva (sva našla en wifi signal v Dominicovi hiši - ki pa zdej vec ne dela ) :-(((

Lp in *** vsem. Upava, da ste vsi ok,

R&J 

Še nekaj fotkic...