Utila s privatnim vodičem

Majevsko mesto Copan

Zapuščava Utilo....

Hey,

na hitro se oglašava, da sporočiva, da ju3 zju3 odrinemo proti Gvatemali. Vstati moramo zgodi zjutri, da se vkrcamo na trajekt in ujamemo avtobus proti Copan Ruinas, ki je na meji med Gvatemalo in Hondurasom, kjer bomo prenočili in naslednji dan šli proti Antigui. Če bo vse po planih... Če bo ju3 zjutraj močno deževalo odrinemo dan kasneje. Zakaj uporabljam množino? Ker se nama bo pridružil tudi Dominic :-))).... Torej vesela druščina bo spet na poti.
Sicer smo v preteklih dneh počeli mnogo stvari... šli v dzunglo, kot eno top atrakcij tam si ogledali strmoglavljeno letalo (strmoglavilo je pred enim letom, prevažali so koko...), potem sli na Pumpkin hill od kjer se vidi celotni otok (skupaj ima cca 6.000 prebivalcev), Rok in D sta šla se šla potapljat a žal nista videla whale sharkov... Jst pa sem se vmes sončala in kopala. Sledil je obisk najbolj norega mini golfa ever... nekako me je obisk te lokacije nekako spomnil na grozljivko (lastnik ter tudi vse ostalo); danes pa smo šli kajakati do ene plaže, popoldan pa do jam, kjer smo se šli kopat. Ker avtomobilov na otoku praktično ni, smo se prevažali večinoma z najetim avtomobilčkom za golf (med drugim tudi po letalski pisti ;-))... Sicer sva super... Rokc ima eno črnico na riti (posledica ostrega terena, ko smo šli v dzunglo), jst imam zateceno ustnico in crnico (posledica mini golfa ;-)), oba sva popikana od komarjev (vecinoma iz dzungle, ko si jih v določenem trenutku imel na eno nogi vsak 10), sand flies (kot mini peski velike mušice, ki grizejo,...),  od sonca opečena, jst pa za konec še malo alergije... ampak to so le malenkosti, ki so nekako del potovanj. Danes je že 14 dni kar sva na poti... 3 države so za nama, 1 še pred nama... sploh ne moreva verjeti kako gre hitro čas... Danes imamo zadnjo skupno večerjo (mi3 z Rokcom in Domom, Katie, Marcus (Domov cimer) in Marlo (soseda)... Dom nam kuha večerjo (baleadas... ki smo jih v času bivanja na Utili pojedli kar veliko), potem pa bomo spili kakšen rum&coke... Tako, da se bo s tem zaključilo skoraj enotedenskva so bivanje na Utili.
Takoj ko bo mogoče se javiva... lepo se imejte... Pošiljava obilo sončka (vreme podnevi je super... vroče, a hkrati vetrovno... ponoči se fajn shladi; prejšnjo noč je bila res hudddddaaa nevihta - Rokc pa spet spal ;-))), čmok in pogrešavčkov...
R&J

Utila

Voznja v taksi colnu proti Puerto Cortezu je bila dokaj mirna in po opravljenih formalnostih smo en potnik za drugim popadali v spanec. Ker sem nagnjena k morski slabosti in sem to tudi že (spet) malo pozabila me je iz spanca drugo rundo (prvi je bil Rokec, ki mi je spet nagajal v spanju;-)) prebudila neznosna slabost. Vročina in dejstvo, da sva sedela na kljunu čolna ter da naju je posledično še bolj premetavalo, je vso zadevo še poslabšalo. Rokcu sem komaj šepetaje povedala, da mi je slabo, na kar me je hitro potolažil, da smo že blizu kopnega, mi zrihtal tableto proti slabosti ter mi za vsaj slučaj pripravil vrečko. No vsaj do te faze nismo prišli, ker je prej že prijela tableta. No ja, vseeno smo bili ob cca 21:00 v La Ceibi in s težkimi rukzaki iskali hostel (Rebublica Banana, cca 13 usd/noc). Po doooooolgi hoji, smo ga končno našli in bili še bolj veseli, da imamo s seboj Katie, simpatično angležinjo, ki zna malo boljše špansko. Izvedeli smo, da imajo ravno še 5 postelj frej, a se je kmalu izkazalo, da temu ni tako. Bile so le 4, zato sva z Rokcem rade volje sprejela Katie k nama v sobo, kjer smo se zvecer še malo zaklepetali ter ob cca polnoči popadali v postelje. 

Naslednje jutro je bilo ponovno v znamenju pakiranja in zgodnjega vstajanja... a tokrat brez problema, saj smo vedeli, da ostanemo na Utili nekaj dni. Poklicali smo taksi, ki nas je odpeljal v pristanišče, kjer smo kupili karte (cca 20 usd/osebo) in odrinili proti Utili kar uro kasneje kot bi morali sicer. Vmes smo si čas zapolnili s kartanjem, ki je bil podlaga za večerne kazni ;-))). Uro kasneje smo prispeli na sončno Utilo, kjer nas je že čakal Dominic. Veselje ob ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Angležem smo zrihtali prenočišče v Dive shopu, kjer D dela, mi2 pa spiva kar pri njem. Ker se je ravno v soboto zaključeval Karneval, je bilo dogajanje že ob prihodu kar precej pestro... še bolj pa, ko smo na prazne želodce (piškoti ne štejejo več kot hrana!!!) spili nekaj dobrodošlic v obliki ruma in sprite-a.

Da ne bi omagali, smo šli na kosilce ter se šli kasneje kopat in pripraviti na žur na ladji - t.i. booze crooze. v Dive centru Altons imajo namrec vsako soboto ob 17.00 do 19.00 ladijco namenjeno zabavi,... bilo je super. Ko smo spet postali lacni smo šli v mesto na neke super tortille (za samo 1usd!!!) ter potem naprej  v bare. Cene so sicer na Utili veliko dražje kot na celini, a še vseeno zelo poceni... Malo smo se vmes kartali za kazni in vmes hoteli pretentati Dominica, a nam nekako ni uspelo. Tako, da smo na koncu vsi pili tequile, plesali polko (oz. sva z Rokcom ucila kako se pleše), angleški valček na neko rock glasbo... večer pa smo zaključili v enem res kul baru. Naslednji dan je bil veliko bolj relaxing... minil je v znamenju plavanja,  kartanja,... zvecer pa smo si skuhali vecerjo in pogledali filmčke iz Indonezije ter obujali spomine. Danes mineva že tretji dan... Rokc in Dominic sta se šla potapljat, ker je deževalo je odpadlo moje plavanje. Tako, da sem šla v dive shop, malo na net, začela pisati blog, ki ga zdele zaključujem... in s tem nadoknadim za vse tri dni nazaj ;-)))

Do petka bova še verjetno na Utili, potem pa... poveva vse ob svojem času.

Se še kaj javiva (sva našla en wifi signal v Dominicovi hiši - ki pa zdej vec ne dela ) :-(((

Lp in *** vsem. Upava, da ste vsi ok,

R&J 

Še nekaj fotkic...

Na poti v Honduras

Torej če nadaljujeva začeto... Chetumal je bil najina enodnevna postojanka in kljub temu, da sva slišala, da je manjše turistično mesto, naju je presenetilo dejstvo, da so naju domačini gledali nekako s presenečenjem... Polega tega sva bila tudi zgleda edina turista v tem zakotnem manjšem kraju. Da bi kdo govoril angleško? Uh, za to sem pa bila preveč optimistična;-). No ja vseeno smo se nekako sporazumeli... malo z rokami in malo z najino polomljeno španščino...
Torek, kot sva že pisala, sva se s prijaznim stricem iz Belize citya odpeljala proti naslednji postojanki. Vmes so sledili razni postanki... med drugim, da smo pobrali nekega policaja,... da sva šla z Rokcom lulat (kr nekje sredi ceste) in seveda v trgovini.... da bi se okrepčali. No vsaj on... s steklenico whiskeya (ja, policaj je bil še vedno v avtu, ko je stric nagnil flašo in naredil kakšen malo daljiši požirek). Kljub vsemu, je vozil super, vožnja je bila zelo udobna in prijetna. Sicer sem nekako pričakovala, da bo Belize bolj razvit, saj me je na prvi pogled še najbolj spominjal na Afriko... oz. tako nekako sem si predstavljala Afriko - sploh malo bolj nerazvite dele. Vse do Belize citya nas je vodila nekaka hitra cesta (enopasovnica), na vsake toliko časa pa je bilo možno kje v daljavi videti tudi kakšno hiško. Na cesti je tudi zelo malo usmerjevalnih tabel, tako da bi bila uporaba gps-a obvezna, če bi želela sama priti do tja. V samem centru mesta (deluje nekako temačno) je opaziti precej revščine, verjetno njihov največji business pa je izdelava kovinskih rešetk za okna in varnostne ograje...
Mala avtobusna postaja na makedamu je bila najina odskočna deska proti Placencii, manjšem kraju v JV delu Belizeja. Najin udobni prevoz sva zamenjala za šolski bus iz leta 1970 in na avtobusu tudi izvedela, da v Placencii sploh ne ustavi, temveč da bomo mogli it dol v kraju Mangrove, ter do tam do Placencie s taxi čolnom. Nekako sva se s tem sprijaznila, vmes za par uric zaspala, čez dobre 4 ure pa smo bili končno skoraj na cilju. Prišli smo ravno ob pravem času, da nas je vodi taksi zapeljal do Placencie, kjer sva si poiskala nov dom za eno noč -. simpatično hišico na plaži, Julia (cca 25 usd/noč). Ker sva se cel dan zgolj prehranjevala s piškoti in podobnimi sladkarijami (o kakšnih normalnih sendvičih v trgovini ni duha ne sluha... vsaj v manjših trgovinicah ne), sva se najprej na hitro zakadila v morje, 5 minutk kasneje pa sva že naročala htrano iz sosednjega bara. Ko sva se okrepčala, smo se z najinim novim sosedom, Benom (ki se pozna z Dominicom :-)), odpravili za naju po karte za vodni taksi do Hondurasa (vozi le enkrat tedensko - in to le v petkih ob 9:30; cena. 50/usd/osebo) in na kratek sprehod po tem res simpatičnem mestu. Že ob prihodu naju je navdušila prijaznost ljudi, vsak te pozdravi, ti pomaga, se s teboj pogovarja... in to v angleščini ;-)))). Zvečer smo šli na večerjo, pijače in se še malo kartali. V vmesnem času sem že spoznala kako slabi so Kanadčani v kartah in tudi Ben ni bil nobena izjema, Tako, da je za kazen moral popoti zamašek zelo pekoče chilli omake, za naslednjo rudno pa še prtiček ;-))...
Naslednji dan sva vstala bolj zgodi zjutraj, da sva še do konca spakirala ter se odpravila proti pristanišču.

Kljub temu, da bi morali odriniti že ob 9:30, se je zavleklo zaradi postopkov in ker ena skupina ni imela pravih kart za čoln. Vseeno pa smo ob 11:00 končno le uredili vse formalnosti in odpluli proti Hondurasu.
O Hondurasu pa naslednjič.... :-))
LP IN *** VSEM,
R

Chetumal & Placencia

Dragi najini,

končno se javljava še s parimi foto dokazi iz Chetumala in Placencie (že Belize). 

V sredo sva se po nočni nevihti odpravila  v Chetumal, ki je, kot sem že napisala  na meji z Belizejem in Guatemalo. Vožnja z avtobusom je trajala dobre tri ure, ki je v udobju minila kot bi mignil. Po prihodu sva si poiskala hotel (Ucum, cca 250pesosov/noč) in se odpravila neki pojest. Našla sva eno zakotno sendvičerijo, se okrepčala, potem pa sva se odpravila po informacije o odhodu avtobusa naslednji dan v Belize city in dobila informacije le za premium avtobus, ki pa je imel precej pozni odhod, zato sva si poiskala drugi razred, ki je veeeeliko manj udoben, časovno super, cenovno pa tudi. 

Sledil je ogled Majevskega muzeja... ki je res lepo urejen- v smislu podzemnega sveta, sedanjega življenja in življenja po smrti. Ker nimava dovolj časa oz. sva zelo utrujena se tudi danes ne bova razpisala bolj podrobno o njihovi kulturi... Se bova pa potrudila to storiti v najkrajšem času.

Po ogledu muzeja, sva se šla še malo potepati po mestu, potem pa spet pakirat in v mižule. Jst sem spet spala slabo, ker je bilo vroče, fen je ropotal,... Noč je spet prehitro minila... ura je bila 5:00 zjutri ko sva mogla vstati in spet spakirati ter se odpraviti proti avtobusni postaji. Ker sva bila dokaj zgodnja oz. ker avtobusi redno zamujajo, sva šla še na jutranjo kavo ter prisedla k prijaznemu stricu, s katerim smo se kmalu začvekali. Izvedela sva, da prihaja iz Belizeja, da je šofer in kmalu je pogovor nanesel na to, da gre mimo Placencie in da naju lahko pelje vsaj do Belize citya, kamor sva bila v vsakem primeru namenjena. Ker se nama je stric zdel zelo prijazen, sva njegovo ponudbo rade volje sprejela - a po predhodnem dogovoru glede plačila. Kot dobri samaritan nama je rekel naj mu plačava toliko kolikor želiva... tako, da sva za ceno avtobusnega prevoza dobila osebni taksi. Ja, in obe tem kar vidim kako se mami in mama držita za glavo ob najinem zaupanju totalnemu tujcu. Vožnja je bila super, med potjo smo pobrali še enega policaja... edino na meji na veliko skubijo. Vedno je potrebno plačati izhodne takse (Mehika, 200 pesotov/osebo). Tako sva bila že ob 8:00 po Belizejskem času (eno uro sva pridobila) že v Belize cityu, kjer bil avtobus proti Placenciji ravno v odhodu- sva imela super srečo. 

Na hitro smo se poslovili, mi2 pa sva bila minutko kasneje že na šolskem avtobusu iz leta 1970 in nekaj... verjetno amortiziran v Ameriki, prodan v Mehiko, tam amortiziran, tako da je potem počasi prišel v Belize... nadaljujeva ob priliki. Greva spat k sva čist utrujena.... ju3 še trajekt in na Utilo,... kjer bova končno malo na off... z Dominicom in novo družbo, ki sva jo pridelala na poti ;-) A več o tem naslednjič.

*** in lp LaCeibe iz R&J

Chetumal - Belize city - Placencia

Hey,

samo, da poveva, da sva ok... danes prispela v Placencio... jutri zjutri imava čoln iz Placenice v Puerto Cortez. Sledi avtobus proti San Pedro Sula in kasneje do La Ceibe, kjer bova prenočila in šla naslednje jutro s trajektom na Utilo.
Se javiva takoj, ko bo mogoče.
Lp vsem in ***

Tulum, Venerino mesto na plaži

Hola Amigos y Amigas,

dva dni nazaj sva se še potepala po Playi, kjer smo s Fabriceom preživeli še zadnjo noč. Šli smo na super večerjo, pili super sokce, potem pa se opravili še na nekaj kozarčkov mezcala (narejen iz kaktusa oz. nopala)... ki naj bi bil odrasla verzija tequile (ta naj bi bila za otroke ;-). Večer smo zaključili na cocktailu, se vmes še malo pozabavali,... včeri pa sva vstala že ob sedmih, ker sva že šibala proti Tulumu.

Vožnja do Tuluma traja dobro urico in na luksuznih avtobusih ti mine kot bi mignil. Cene prevozov so zelo različne, saj imajo več vrst avtobusov - od top do čistih skopucal, kjer morajo na vsakih nekaj kilometrov menjati gumo ;-). Mi2 sva izkoristila še to možnost prevažanja na fancy avtobusih, saj naju naprej od Chetumala čaka vse prej kot to ;-). Ko sva prispela v mesto, sva se hitro zbarantala za prevoz do hotela in se začvekala s prijaznim šoferjem, ki nama je predlagal drug resort, ki je lociran samo 5min hoje od razvalin (najin prvotni hotel je bil oddaljen 7km), s tem, da je bila razlika v ceni cca 10 usd. Rade volje sva si premislila, sploh pa sva bila vesela, ko sva videla v kakšen raj sva prišla.

Hišice, pokrite s slamo, na vsakih cca 10m ena, vse locirane na pesku, ki je tako mehak, kot bi ga mlel. Dva koraka sva bila stran oddaljena od plaže, ki je jemala dih in 5 min hoje do razvalin. Hitro sva se razpakirala in pohitela proti razvalinam - kaj več o najinem obisku tam, si poglejte fotke...

Še par besed o Tulumu: samo Majevsko mesto Tulum ni samo po sebi (iz zgodovinskega vidika gledano) nič posebnega, saj je nastalo v zatonu Majev, kar pa jemlje dih, je lokacija na pečinah turkizno modrega morja, ki se dotika Karibske plaže. Ker je mestece dokaj mlado je izredno lepo ohranjeno. Največji razvoj je doživel v času od 1400 - 1450 n.š., kljub temu, da Majevske naselbine datirajo tudi 2000 let p.n.š. Maji so mestece zapustili pribljižno 75 let po prihodu Špancev.

Več o tej izredno zanimivi civilizaciji, koledarju, pisavi, matematiki, astronomiji... pa naslednjič.
Po prihodu nazaj, sva šla še na sprehod po plaži, sledila je večerja in ker je začelo deževati tudi odhod v mižule (o netu seveda niti duha ne sluha ;-). Sama sem spala zeloooooo slabo, ker je noro deževalo, veter močno pihal.... midva pa v hišici s slamnato streho. Rokc je v petih minutah veselo zasmrčal... jst? Jst sem pa samo še čakala, da pride volk, kihne... in nama odnese streho ;-).
Nevihta se je proti jutru umirila, veter pa je še vedno bučel... K sreči sva se zjutraj hitro zbudila, vzela taksi in šibala na avtobusno postajo, kjer sva dobila ene zadnjih avtobusih kart (ta udobnih ;-) za 8:10 proti Chetumalu, Chetumal je središče za vstop proti Belizeju, Guatemali in Hondurasu. Mi2 sva se odločila, da ostaneva tu 1 noč (Hotel Ucum), se malo spočijeva in ogledava Majevski muzej, jutri zjutraj ob 6:00 pa šibneva proti Belize city-u in Placencii, od koder naj bi v petek zjutraj imela čoln proti Puerto Cortezu, Honduras. Iz Puerto Corteza bova spet mogla na avtobus najprej do San Pedro Sula in nato še do La Ceibe, ki je izhodiščna točka za Utilo. Ker trajekt na Utilo vozi le enkrat dnevno: ob 16:00 (kar bova verjetno zamudila), bova mogla iti tja šele v soboto... vsekakor se zelo veseliva ponovnega snidenja z Dominicom.
Upava, da ste vsi ok... pošiljava *** in pogrešavčke,
R&J
Btw: ker ne veva kako je z netom kamor greva... se javiva takoj, ko bo mogoče.... upava pa, da že jutri zvečer :-)-

Playa - Tulum - Chetumal

Na hitro se javljava. Z nama je vse OK, čeprav sva imela razburljivo nevihtno noč, v pravljični hišici, sredi sanjske plaže, s kot moka drobnim peskom. Jaz sem nevihto sicer presmrčal, čeprav sva imela zjitraj notri poplavo, je pa zato Jasna bedela celo noč :)

Ker zunaj še vedno divja nevihta si bova preostanek dneva polepšala z obiskom muzeja.