Nekaj utrinkov s poti

Najino potovanje se je pričelo že v četrtek popoldan, ko sta naju Uroš in Bojana prijazno zapeljala do Gorizie (kjer smo v iskanju postaje za vlak, vsi potrenirali naše zakrnele italijanske jezike... desno, levo, pri katerem semaforju?!!! kdo bi vedel ;-)), od koder sva vzela vlak do Benetk.

Ker so povezave naslednje jutro z vlakom ravno takšne narave, da bi bil najin pravočasni prihod na letališče vprašljiv (sploh glede na dejstvo, da so takšni dogodki pri nama že skoraj standard ;-), sva bila ob 22:00 že na letališču Marco Polo - v iskanju najbolj optimalne lokacije, kjer sva preživela naslednjih 12 ur. V iskanju sva bila kar uspešna, žal pa nisva mogla narediti nič proti temu, da so stoli maksimalno neudobni in mrzli, zatorej je bilo spanja do naslednjega jutra bolj malo. Vsak kolikor toliko kvalitetnega.

No vseeno je jutro končno prišlo in s tem tudi vkrcanje na avion in vožnja proti Parizu, od koder naju je že čez slabi dve uri, po pristanku, čakal avion proti Mexico City-u. Če nisva imela sreče s spanjem na Marcu Polu, je bilo to toliko bolje na letalih... sploh na relaciji Pariz - Mexico city, saj sva bila srečneža, ki sva dobila najboljše sedeže (v smislu value for money,... torej ne upoštevamo business classa ;-).... in to direkt na emergency exit-u in da je bila sreča še večja, je bila najina soseda nesrečna, ker ni sedela s prijateljico in naju je zapustila... tako sva poleg ogromno prostora za noge, pridobila še dodatni stol :) in... zraven je bil tudi self-service... tako, da sva teh 11 ur preživela odlično :))). Ob pristanku v Mexico City, naju je presenetila informacija, da je bilo ob 19:00 po njihovem času, samo 18 stopinj celzija?!!! No ja, mraza (razen klime) vseeno nisva občutila, sva pa z veseljem zapustila ogromno mesto betona in poletela proti najini končni destinaciji, Cancun. Malo pred polnočjo sva bila sčekirana, vesela sva ugotovila, da nama niso izgubili prtljage in nekoliko manj vesela, ko sva zavohala snops, ki je vel iz mojega ruzaka... Vprašanje je bilo samo ali se je razbila steklenica za Dominica ali Fabrice-ja ter kmalu ugotovila, da sva ostala brez darila za slednjega :((( ...in za povrhu so naju (do zob obrožene!) Mehiške letališke oblasti preganjale iz moškega wc-ja, kjer sva se znebila črepinj... da bi se znebila še kaj več kot to, žal ni bilo mogoče, ker je bila večina mojega spodnjega perila prenapita tekočine - beri vse moje spodnje perilo je uničeno!!!! Kaj hitro so naju že začeli nadlegovati Mehiški sombreroti, ponujali izredno ugodne prevoze  po samo 10-krat predragi ceni ;-). A glej ga Rokca, le-ta je hitro obudil svoje barantaške sposobnosti in jih skoraj prepričali, da bi nama oni plačali, da naju peljejo ;-)). No, skoraj ;-) V glavnem, zbil je ceno iz 130 usd na 40 usd in že vsa bila na poti v 50 min oddaljeno mesto Playa del Carmen, kjer

bova preživela naslednjih nekaj dni. Ko sva prispela, sva vedela, da imava sobo rezervirano šele od danes popoldan, vendar sva vseeno poskusila. A glej ga zlomka - ne samo, da receptor ni znal angleško, tudi najine rezervacije ni našel. Po dolgem prepričevanju (in uporabi google translate-a ;-) smo jo končno našli ter poleg tega tudi sobo, kjer sva sedaj - samo za eno noč.... čez nekaj ur, se seliva v manjšo - ker tako velikega apartmaja kot ga imava sedaj ga res ne rabiva. Počasi zaključujem, saj bova počasi spakirala, se šla zmenit na recepcijo za selitev, sledi zajtrk, razgled in obisk Fabrice-a, ki nama je bil v ogromno pomoč (zrihtal tudi nižjo ceno sobe :-)).
Vsem skupaj in vsakemu posebej lep jet-lagovski pozdravček,
R&J

Btw: Glede na to, da imava wifi, posti ne bi smeli biti problem do 20.07., ko zapuščava PdC.